Naša tragika

Predsednica vlade Alenka Bratušek je nujen, a vseeno nepričakovan odstop ministra Stanka Stepišnika pospremila z mislijo, da naj bodo tako visoki standardi v politiki praksa. Minister Stepišnik se je medtem užaljeno oziral po novinarjih, ki jih - tega ne skriva - krivi za svoj debakel. Odhaja z občutkom, da je žrtev. Ne razume, da dodeljevanje javnega denarja podjetju, katerega solastnik je, odpira vrsto etičnih dilem. V tem je Stepišnikova tragika.

Stepišnik, ki sploh ne razume, zakaj je odletel, se bo zdaj vrnil v državni zbor kot poslanec in tam z mirno vestjo sprejemal zakone, ki naj bi bili pravi. Kako pomanjkljivi so lahko zakoni, dokazujejo prav ti, ki so Stepišniku omogočali, da davkoplačevalski denar kanalizira na naslov Emo Orodjarne. Je dovolj, da se pri odločanju o dodelitvi državne subvencije svojemu podjetju umakneš v sosednjo sobo, medtem pa tvoji neposredno podrejeni (ki se bojijo za svojo zaposlitev in napredovanje) odločijo o tem, ali ti bodo dali denar? Za Stepišnika očitno je dovolj, za povprečno pametnega zunanjega opazovalca, ki ima pravico poznati pot javnega (svojega!) denarja, pa ne sme biti.

Podobnih Stepišnikov, ki spretno obračajo zakone v svoj prid, je veliko; od samopašnih županov in njihovih oprod do predsednikov političnih strank, ki, denimo, ne znajo pojasniti, od kod jim imetje.

Pomenljivo je to, da vsakič, ko pridejo v javnost očitki o neetičnem ravnanju, tisti, ki ga osvetlijo medijski žarometi, ne more razumeti, kaj je zagrešil. Resnično namreč ni naredil nič takega, česar ne bi počeli tudi drugi. Le od njegove spretnosti je odvisno, ali mu bo javnost verjela tako iskreno, kot si verjame sam.

V takšnih okoliščinah so obeti o spreminjanju standardov le puhlice, odstopi, ki se tu in tam vendarle zgodijo, pa zgolj posledica pritiskov javnosti. Zaradi Stepišnika se torej v delovanju politike, državne in lokalne, ne bo spremenilo prav nič. V tem pa je naša tragika.