V tretje gre rado

Besede predstavnikov Rimskokatoliške cerkve, da ne pričakujejo sprememb niti pri zaposlovanju verskih uslužbencev v javnih ustanovah niti pri financiranju verskih skupnosti je treba razumeti s pridržkom. Spremembe seveda bodo. Del politične levice nanje čaka kot pes na kost. Zdaj, ko si je Cerkev zaradi mariborske nadškofije umazala javno podobo, je za uveljavitev sprememb idealna prilika.

Že leta 2011, ko je urad za verske skupnosti vodil Aleš Gulič, se je pokazalo, da želi država s spremembo financiranja verskih skupnosti seči čez rob tistega, kar je kot sporno ocenilo ustavno sodišče. Spremembe financiranja bi bile pač potrebne; denarja ni več mogoče deliti na osnovi več kot desetletje starih podatkov o številu vernikov in pravično bi bilo najti rešitev, ki bi omogočila financiranje manjših verskih skupnosti. A Guličeve rešitve žal niso ustvarile vtisa, da so dobronamerne. Po takratnem predlogu bi bile verskim skupnostim namenjene le prostovoljne donacije do 0,5 odstotka dohodnine. Donacije torej, za katere vsako leto prosijo stotnije družbeno koristnih organizacij. Na koncu bi izgubili vsi; kdor bi dal verskim skupnostim, ne bi dal gasilcem ali Rdečemu križu.

Guličev predlog, ki so ga v času krize Pahorjeve vlade v DZ vložili takratni koalicijski poslanci, se je takrat zdel poskus preusmerjanja pozornosti z drugih vladnih težav, a čez leto se je pokazalo, da je zamisel še živa. Enake rešitve sta v času Janševe vlade spet predlagali SD in PS. Zakaj bi torej pričakovali, da bo v tretje drugače? Zaskrbljenost RKC je več kot upravičena.

Zdaj so na uradu za verske skupnosti drugi ljudje, ki imajo morda drugačno intelektualno širino. Počakati je treba na njihove rešitve in upati, da te ne bodo podvržene pritiskom, ki terjajo celo ukinitev vsakršnega financiranja verskih skupnosti. To ne bi bilo pošteno, kajti tudi Cerkve s skrbjo za humanitarnost in s samoprispevki vernikov za vzdrževanje in obnavljanje kulturnih spomenikov še kako pomagajo državi.