Dežuje, dol z vlado

Ko bodo ljudje naslednjič črpali vodo iz hiš in kleti, ko bo naslednjič deroča reka odnesla avtomobil, ko bodo naslednjič zaprte ceste in uničene zaloge v proizvodnih halah, naj predsednik vlade odstopi. Kdorkoli že bo.

Rečne, potočne in hudourniške struge, utrjene brežine, nasipe, jarki za odvodnjavanje so sila dolgočasne stvari. Kaj. Že beseda odvodnjavanje je dolgočasna. Še bančna luknja je bolj zanimiva od poplavne varnosti.

In ta dolgčas sploh ni poceni. Na stotine tisočev evrov je treba plačati samo zato, da se kup blata preloži iz ene mlakuže v drugo. Zato po eni strani ni nič nenavadnega, da se tega duhamornega, zamudnega in potratnega početja noče dotakniti noben politik, ki da kaj na svojo kariero.

Ampak po drugi strani.

Vsaki gospodinji se je že kdaj zamašil odtok v kuhinjskem koritu. Stvar je res zelo neprijetna. Prisili te pustiti kuhanje kosila ali pečenje piškotov, sprazniti omarico pod koritom, ki je običajno razmetana, razstaviti odtočno cev, jo temeljito očistiti in ponovno sestaviti. Vsaj ura izgubljenega časa v umazaniji in smradu. In na koncu prav nobenega vidnega, otipljivega, ponosa vrednega rezultata. Ampak gospodinje se tega dela vendarle lotijo, ne glede na to, kako zelo se jim mudi. Ne zato, ker bi pričakovale pohvalo ali nagrado. Ampak zato, ker je treba.

In tako je treba v naslednjih letih vložiti bistveno več v sanacijo, urejanje in čiščenje vodotokov. Če nočemo, da se bodo poplavna območja širila, da bodo narasle reke povzročale vse večjo gmotno škodo in da bodo stoletne vode padle vsako leto dvakrat.

Če nočemo zapuščenih hiš, luknjastih cest, vegastih mostov, zaraščenih igrišč in neprevoznih železniških prog, se moramo nehati pretvarjati, da težave ne obstajajo.

Sicer bodo Slovenci vsakič, ko se bo nebo pooblačilo, pogledali navzgor, pljunili na tla in upravičeno rekli: “Piove. Governo bastardo!” “Dežuje. Presneta vlada!”