Motorke rešujejo Kanin

Idilične fotografije sobotnega turnega smučanja so le ena, lepša plat kaninske medalje. Druga plat je v vseh pogledih kruta.

Te dni poteka reševanje kaninskega smučišča. Ne s praznimi besedami in obljubami, temveč z lopatami, motorkami, teptalnimi stroji in garanjem podnevi in ponoči.

Kanin je zasut s sedem metrov debelo snežno odejo, ki je pomrznjena in kot kamen trda vse do zemlje. To jasno pove, s kakšnimi napori se delavci idrijskega Kaskaderja prebijajo do žičniških naprav, ki se zvijajo pod težo snega.

Kritike, ki jih je zaznati v dolini, češ da niso sproti poskrbeli za čiščenje naprav, so neokusne. Med sneženjem, vetrom, plazovi in dežjem od konca januarja do sredine februarja niso mogli na Kanin in niso mogli sproti odmetavati snega, saj bi se izpostavili življenjski nevarnosti. Nič ni bilo možno narediti. Toliko snega v kratkem času na Kaninu ni zapadlo vseh štirideset let.

V skrajno neugodnih okoliščinah sta stečajna upraviteljica ATC Kanin in lastnik dostavne žičnice Hypo Leasing poskrbela in plačala ekipo na Kaninu. Zdaj lahko samo ugibamo in špekuliramo, ali bi bilo boljše, če bi naprave dala v najem Bovški razvojni zadrugi, ki je obljubljala delovanje sistema. V izjemnih vremenskih razmerah tudi zadruga ne bi mogla narediti veliko. S poškodbami na sedežnicah in dostavni žičnici se vrednost naprav vztrajno znižuje.

Če bi v dolini garali s takim ritmom, kot zdaj garajo na Kaninu, ni šment, da ne bi našli vsaj soglasja, kako s smučiščem naprej. Še vedno tavajo od ene do druge komisije in delovnega telesa, rezultatov pa ni.

Pravzaprav so, vendar zelo žalostni. Zaprti hoteli, investitorji v nove zmogljivosti so na robu preživetja, v občini je 130 dodatno brezposelnih ljudi, nad vsemi visi nočna mora, kako bo s turistično prihodnostjo Bovške.

Poletje bo prineslo nove goste, upati je, da tudi načrt za naprej.