Niso še zreli
Bilo je nekaj desetletij po Kolumbovem odkritju Amerike, ko so v rudnikih na njenem južnem delu z inovativnim postopkom amalgamacije s španskim in slovenskim živim srebrom pridobivali zlato in srebro. Dobički od prodaje slednjega pa so poganjali razvoj starejše celine iz srednjega veka ...
O tem, kam je razvoj privedel, ne bomo. Navsezadnje so dedičem živosrebrnega rudnika zgodbo o vrednosti idrijskih cekinov za gospodarsko preobražanje Evrope, “predstavili” šele presojevalci njihove kandidature za vpis živosrebrove med dediščino svetovnega pomena. S priznanjem univerzalnosti - torej globalnega pomena almadenskega in idrijskega živega srebra - so jih usmerili v povsem nov razmislek o svoji 500-letni živosrebrovi eri. Preko njega k večjemu zaupanju v sebe in v pomen možnosti, ki jih mati zgodovina ponuja bodočnosti.
Ker smerokaz vodi na težavno pot, čez vrednotenje svetlih in temnih plati živega srebra, rasti in poroda številnih znanosti ob rudnih nederjih in bolečih plati življenja ob strupu, ki danes velja za eno največjih globalnih groženj okolju in zdravju, nanjo Idrijčani še niso stopili. Ker se te poti bojijo in temne strani strupa prezirajo, ne zaupajo niti ogromnemu pomenu razvoja, ki mu je ta botroval.
Zato za vpis na seznam svetovne dediščine Unesco še niso dozoreli. Prestižna lista in z njo povezana promocija namreč prinašata samo tisto, kar lastniki in upravljavci sami uspejo dobrega iztisniti iz dediščine. Tu in tam pa še kakšen izbris v opomin človeški nepremišljenosti in ogrožanju najvrednejšega.
Dokler se Idrija (z državo) ne bo zmogla soočiti s temnimi platmi strupa, unovčiti znanja v prid svojemu in kot svetovni center za Hg globalnemu okolju ter zdravju ljudi, je nesmiselno siliti na prestižni seznam s pomočjo lobiranja. Manjkajoči glas Unesca je zato dragocena popotnica v dozorevanje Idrije, oživitev raziskovalnega centra za Hg in dokončno potrditev univerzalnosti.
