Nov zagon?

Nastanitveni del slovenskega turizma, ki se je v naložbenem valu v minulih letih povečal več kot za četrtino, obremenjujejo enormni, tudi iz drugih panog uvoženi krediti, gostinstvo pa tare neelastično in zbirokratizirano poslovno okolje.

Lastniška struktura slovenskega turizma ostaja neorganska. Med glavnimi turističnimi igralci sta nekdanji gumarski gigant in naftni trgovec, v lastniško strukturo so bile - ne povsem po svoji volji - vključene banke, nekaj lastništva je še vedno v rokah še živih finančnih holdingov. Mednarodnih strateških lastnikov, ki poznajo sektor in vzdržujejo globalne mreže, pri nas pravzaprav ni. Verjetno jih še nekaj časa ne bo, ker bi morali kupiti tudi velikanske dolgove. Morda se bo s slabo banko to spremenilo. Včeraj je bilo v Podčetrtku, na Dnevih slovenskega turizma, mogoče slišati, da bi znotraj nje veljalo oblikovati sektorski oddelek, ker je turizem svojska dejavnost, v kateri si želijo predvsem strateške partnerje iz branže.

Dokler bodo velika turistična podjetja energije vlagala v servisiranje previsokih dolgov, bo manj prostora za osveževanje ponudbe, nove koncepte in nova povezovanja. Še zlasti, če bo v statistiki racionalizacije poslovanja edina “pozitivna” postavka zmanjševanje stroškov dela, kar seveda pomeni tudi zmanjševanje motivacije zaposlenih.

Plenarna razprava v Podčetrtku je postregla s spoznanjem, da je turizem potencialno paradni konj slovenskega gospodarstva s priložnostmi za visoko rast, a kaj, ko je najprej na vrsti zdravljenje.

Usmerjenost v reševanje velikih zmanjšuje raven energije za oblikovanje mreže manjših ponudnikov. Medsebojno dopolnjevanje bi bilo več kot dobrodošlo, a Slovenija v primerjavi s sosedami prav v segmentu butične ponudbe, ki bi bila tukajšnjim krajem pisana na kožo, močno zaostaja. Sicer pa, gre za stare, že prežvečene zgodbe. Izhodni scenarij, kot se reče, pa mora zaživeti v praksi, ne le v govorih.