Obrat k mladim

V vsaki normalni državi bi morali državljani politike, ki šele pet let po nastopu krize ponudijo prvi program za reševanje mladih, vprašati po zdravju. V Sloveniji obstaja nevarnost, da bomo to razumeli kot uspeh.

Bi vladi, če se na ravni EU ne bi pojavil program jamstev za mlade, sploh prišlo na misel, da se je treba lotiti tega področja? Kritika je še najmanj usmerjena v sedanjo vlado; še bolj kot tej morajo mladi ležati na vesti prejšnjim, levim in desnim. Gospodarska kriza je namreč le razgalila deloma brezbrižen, deloma izkoriščevalski odnos do mladega prebivalstva.

Metodologija načrtovanja potreb po delovni sili je zapletena, na ministrstvu odgovarjajo na očiajoče vprašanje, zakaj že v preteklosti ni bilo boljšega kariernega svetovanja. Glede na to, kaj se je čez noč zgodilo s povpraševanjem po delovni sili v gradbeništvu, se lahko strinjamo, a dejstvo je, da v Sloveniji v preteklosti nismo zmogli ali pa se nam ni dalo načrtovati potreb po kadrih niti v poklicih, kjer so te predvidljive. V šolstvu, denimo, kjer šest let vnaprej vemo, kolikšne bodo generacije učencev.

Tudi izkoriščanje mladih delavcev z delom prek začasnih pogodb ni pojav zadnjih let. Takšne prikrite in negotove oblike zaposlovanja so del slovenske realnosti že desetletja. Bi bilo danes drugače, če bi inšpektorji takšnemu izkoriščanju stopili na prste, ko je bil še čas za to?

Najbolj absurden primer v slovenski zgodbi o mižanju na obe očesi pa je volontersko pripravništvo. Izkoriščajo ga - in to že leta - državne ustanove, v katerih se ni mogoče zaposliti brez strokovnega izpita. Država bo pripravništvu zdaj namenila subvencije. Povedano drugače: z evropskim denarjem bo subvencionirala samo sebe. Rešitev je zelo poštena do mladih sužnjev, ni pa nekaj, s čimer se je primerno hvaliti. Bolj hvalevredno bi bilo, če bi neprostovoljno volonterstvo zaradi etičnih razlogov sankcionirala. Kljub krizi. Ali pa prav zaradi nje.