Papirnati Kras

Koliko raziskovalnih, strateških, konceptualnih, naravovarstvenih in drugih študij se je v lokalnih, državnih in čezmejnih ustanovah že nabralo za Kras? Na kupe. Ena je bolj izpopolnjena od druge, a vse imajo isto zasnovo: usmerjati k primernemu upravljanju z naravnimi viri in prostorom te izjemne krajine.

Vendar, pozor: le usmerjati. Ne pa vzpostaviti režim, zavarovano območje oziroma razglasiti naravni krajinski, celo regijski park. Kajti le takšen akt je pravi ključ do prave zaščite Krasa. Le takšen “papir” zares velja, je formalno-pravna podlaga za zaščito, ko investitor stopi na upravno enoto po gradbeno dovoljenje, ali ko občina oziroma država pripravljata prostorske načrte. Vse smernice, predlogi, opozorila, tako in drugače potrjene navedbe v prej omenjenih kupih študij so kot kaplja v morje v primežu interesov ekonomije in politike. Ki na prelepem Krasu še zdaleč ne mirujeta.

Zato se je povsem na mestu vprašati, čemu vlagati v tovrstne strateške dokumente velike vsote denarja, medtem pa na občinah, ki se celo zadolžujejo, mirujejo investicije, ki bi zagotovile socialno, zdravstveno, izobraževalno, gospodarsko varnost občanov. Investicije, ki bi kratkoročno v proračun prinašale dohodek. Od projekta, kot je, denimo, Kras-Carso, in njegovih podprojektov Živi muzej ter geopark Krasa, pa roko na srce, občani nimajo kdo ve kolikšne koristi. Kakšen turist več, kakšna obnovljena pot, točka ali poslopje, par delovnih mest in zgodbe je konec. Rezervat Živi muzej namreč ne pomeni zaščite Krasa, enako geopark. Spomnimo se Idrije, ki je sicer dobila mednarodni certifikat v mreži geoparkov, a ji je država vseeno odrezala denar za vzdrževanje muzejskega rudnika, ki mu zato grozi potopitev, Idriji pa ugreznitev.

Navkljub vsemu kraške občine vztrajajo na poti raznoraznih papirnatih strateških projektov. Ti sicer res ne bodo pripomogli k zaščiti Krasa, so pa zato odlična odskočna deska za politično všečnost.