Prašiči za izvoz

Merjascev je toliko, da je katastrofa in je nujen korenito drugačen pristop, pravijo kmetje in lovci. Imamo zvit predlog!

Kaj bi vzgajali breskve, če jih Nektar ne odkupi? Čemu se truditi z žiti, ko večini ne dajo niti zrna? Zakaj bi v mestih gojili onesnažen radič, če bomo imeli Agrokor in je hrana v diskontih poceni? Kaj nam bo torej kmetijstvo na berglah, ko pa že jemo kemijo in ko narava ponuja ... divjačino!

Ta pride kar pred prag, mi pa: Joj, nadloga. Zakaj ne bi raje izkoristili priložnosti? Na kulinaričnih spletnih straneh zatrjujejo, da je divji prašič nadvse priljubljen v ruski in nemški kuhinji. Imamo torej ogromna potencialna trga in na tone mesa iz naših neokrnjenih gozdov. Treba se je le organizirati, mesu priskrbeti ugledni pečat in začeti s prodajo. Divjadi je najbrž dovolj, pa še drugi bi nam jo lovili. Kajti goste bi lahko vabili na safarije.

In če bi to povezali s ponudbo gostiln, padalskih klubov, z ogledi spomenikov, bi že na ožjem Goriškem lahko oblikovali novi turistični paket. Imamo ime: Tura avanture, narave in kulture od izvira Lijaka do vrha Cerja; pod sinje nebo, v mogočne gozdove, čez polja klasja, na njive krompirja. Turist bi lovcu pomagal redčiti mnoštvo svinj, kmeta bi plačevali, da posevke pušča na njivi. Truda bi bilo manj, škode nič, bil bi denar. Ni zvito?

Zviti načrti (cunning plans) so bili v znani britanski TV seriji Blackadder absurdne, smeh vzbujajoče ideje za izhod iz godlje. Ker se težave s ščetinarji ponavljajo, odgovorov pa od nikoder, skoraj ni več druge, kot zbijati šale in si izmišljati nore rešitve. In kmetje so, hočeš nočeš, prisiljeni ceniti črni humor. A šalo na stran ...

Morda so apeli k ukrepanju pretirani. Če niso, bomo potrebovali res zvit, moder načrt. Za proračune sprejemljiv, ki terja kup usklajevanja. Takšen, da bi čim bolj ustregel različnim: lovcem, kmetom, drugim podeželanom, gozdarjem, varuhom narave. Takšen, da bi ostajala prašič sit in koruza cela.