Slepi drugi tir

Prav nobeno presenečenje ni, da si je minister za infrastrukturo vzel še mesec dni časa za razmislek, kaj storiti z drugim tirom železniške povezave med Divačo in Koprom.

Presenečenje bi bilo, če bi bilo drugače in bi Samo Omerzel sporočil, da se je odločil. Tako ali drugače. Nenazadnje je tudi njegova šefica, predsednica vlade Alenka Bratušek, povedala, da iz tujine ne potrebujemo denarja, le čas, da se spravimo na pravo pot.

No, zoprna podrobnost je, da za drugi tir ne potrebujemo le časa, temveč tudi denar. Precej denarja. Vprašanje vsakokratnemu prometnemu ministru, kaj bo s tirom, je prav gotovo med “top 5” po pogostosti, vsi po vrsti nekaj motovilijo, govorijo o prioritetah, strategijah, mahajo pred powerpoint prezentacijami, na koncu pa se seveda ne zgodi nič. Ministri pospravijo pisarne, pridejo novi, z njimi pridejo tudi novi avtorji dobro plačanih študij o nujnosti drugega tira, in se še vedno ne zgodi nič.

Skoraj milijardo in četrt razlogov je, da je tako. To je pač veliko denarja, ki ga v zavoženi državi, v kakršni živimo, ni na pretek. Pa četudi bi denar bil, pri nas to ne pomeni nič.

Poglejmo prosluli predor Markovec, dolg bora dva kilometra, ki ga gradimo skoraj desetletje, nihče ne ve, kdaj se bomo skozenj lahko zapeljali, vse skupaj pa se spreminja v lep spomenik nesposobnosti in okostenelosti države in državnega gospodarstva. Pa nikdar ni bilo govora o pomanjkanju denarja, država bo pač dala, kar mora dati, potem pa so neskončni ponovljeni in razveljavljeni razpisi vso stvar razvlekli v nedogled.

Rešitev bi seveda bila, da bi drugi tir zgradil zunanji vlagatelj, ki bi v naslednjih desetletjih od tega tudi nekaj imel, a takšnega junaka seveda ni niti blizu.

Ko človek takole gleda, kaj se mu dogaja v Sloveniji, si lahko reče le: nič čudnega! Bi vi vložili denar v nekaj takšnega, v kar je zrasla nekdaj vzorna učenka Slovenija?