Sto let boljše

V skoraj vsaki primorski vasi je pokopališče vojakov, ki so umrli v 1. svetovni vojni. Tam ni plastičnih rož in umirajočih sveč, niti srebrnih črk na svetlečem marmorju. Zelen travnik prekinjajo potke iz običajnega sivega kamna s križem na križišču in pušpanom za mejo. Ponekod nad grobovi raste drevo.

Od začetka vojne beguncev, bodečih žic in strelskih jarkov bo letos minilo sto let. Dovolj, da na svetu ni skoraj nikogar, ki bi se spomnil tistih krvavih let, ko so od doma odhajali sinovi in očetje, domov pa so se nekaj časa vračale le razglednice, nato pa še te ne več.

Evropske države bodo, vsaka po svoje, praznovale obletnico. Nekatere bodo za slovesnost porabile stotine milijonov evrov. Še vedno pa se ne ve, ali bo Evropska unija, ki si je lani zaslužila Nobelovo nagrado za mir, zmogla skupno slovesnost, ki bi poslala jasno sporočilo. Da je vsa nesoglasja moč rešiti mirno. Ter predvsem, da nikoli več ne bo treba ubiti milijonov ljudi zaradi interesov majhne elite, ki hoče le več denarja in več moči.

Pri drugi svetovni vojni se še lahko prepričujemo, da jo je povzročila nacistična norost, neponovljivi miselni in družbeni eksces, ki je v človeku prebudil spečo zver. S prvo vojno, ki je izbruhnila zaradi pohlepnega pehanja za bogate vire surovin in poceni delovno silo, pa je huda zadrega. Še posebej na začetku tega stoletja. Ko so gospodarske elite poglobile napetosti in neravnovesja in kljub vsemu postale še malo bogatejše, ko se začenjajo nove vojne za rastoče trge, ko se socialni nemir po vsem svetu širi kot požar in se še čist zrak, pitna voda in golo človeško življenje komaj branijo pred neizprosno logiko lastnine.

V tej zadregi veličastnega evropskega sporočila miru in ravnotežja najbrž letos ne bomo slišali. Zato je modro načrtovati trenutek ali dva na domačem vojaškem pokopališču. Kjer bosta trava in drevo povedala, da bo leto 2014 vsekakor srečnejše od leta 1914. In trave in drevesa imajo običajno prav.