1. maj, praznik upora?

1. maj, mednarodni praznik dela, pred ljudskimi kuhinjami kilometrske kolone, na zagrebških pročeljih pa novi grafiti: Occupy Croatia, Prvi maj praznik delavcev, ne strank, Prvi maj dan upora, ne pa praznik ... Se delavec, ki ali ne dela, ali je slabo plačan ali pa plače ne prejema, končno prebuja? Razpet med delodajalcem, bankirjem in njegovim partnerjem sindikalistom, in „levičarskimi“ strankami zazibanimi v toplo morje liberalizma, se delavec sesuva. Živimo v času “resetiranja“ in novih definicij družbenih razredov: sodobne družbe trgajo še poslednje niti, ki so skupaj držale našo, hm, civilizacijo. Ko pravim „našo“, mislim na belsko, krščansko, liberalno (in libertarno) evro-ameriško civilizacijo. Prav ta natančno briše v krvi in trpljenju grajene družbenoekonomske odnose, od francoske revolucije 1789, marčne 1848, oktobrske 1917… Ostaja nam varljiva tolažba v retoričnem dnevu Evrope, kot je EU prekrstila dan zmage nad fašizmom. Sence nacizma in fašizma so spet tu, kot nam je Adolf Hitler tik pred smrtjo tudi obljubil.

Delavec je spet postal proletarec, ne tisti kljubovalni upornik, ki je preskakoval stoletja in na barikadah, v tovarniških halah, na trgih, v parlamentih ustvarjal boljši svet. Danes je spet klasični, antični proletarius (reven državljan z veliko otroki) iz starega Rima, v najnižjem družbenem sloju, pod plebsom (ljudstvom). A je le le imel droben privilegij – če je njegova plača znašala manj kot 11.000 asov (as, bakren novec, najstarejša rimska valuta), mu ni bilo treba služiti vojske. Danes je vojaška služba za marsikaterega mladega človeka dobrodošla rešitev, četudi v Afganistanu, Iraku, Siriji ali Ukrajini (kamor veselo odhajajo tudi tukajšnji najemniški vojaki). Novodobni proletarec je izgubil svojo ponosno in spoštovano definicijo, pridobljeno v stavkah 19. stoletja. Izginil je uporni državljan, ki stopa v boj za resnico, pravičnost, delo, mezdo, boljše življenje. Proletariat se je razcepil na lumpenproletariat. Naj spomnim, skovanka prihaja iz nemškega izraza lump, kar pomeni izprijenca, raztrganca brez vsake družbene zavesti) in prekariat: obubožane proletarske skupine, ki jih obup žene v popolno inertnost in ki ne zmorejo niti koraka dlje od karitasa rdečega križa. Obe skupini skupno tvorita “invalidni dom aktivne delavske armade in mrtvi balast pavperizma” (Marx, Kapital).

„Nad“ vsem tem pa gosposki kastor iz pesmi Silvija Strahimirja Kranjčevića, ljubki psiček pod gospodarjevo mizo: mi, medijske in artistične lisice, zbrane v „komentarijat“, in „intelektualrijat“ (izraz uporablja italijanski astrofizk in sociolog Andrea Mortecchia), ki korektno in nadvse kompromisno modrujemo in zavračamo vse te komunistične floskule, da bi 25. maja v evropski parlament izbrali, za božjo voljo pa ja ne, Tsiprasa, Luko Mesca ali Mirelo Holy. Ostanki propadlega srednjega razreda smo dobro podkovani in znamo na izust opzorilo, ki ga je na začetku 20. stoletja izrekel italijanski socialist Arturo Labriola: “Kapitalizmu ne gre za to, da bi imel pridne delavce, temveč da bi bili delavci – pridni.“ Danes so delavci, ki še delajo, prestrašeni in pridni. Delavci brez dela pa obupani in neorganizirani. „Levica“ pa nas , (še posebej naša, zagrebška in ljubljanska) prepričuje, da je reševanje bank hkrati reševanje delavca. Liberalci modro kimajo, eni in drugi pa lum-prol-prekariat za pest evrov rekrutirajo v varnostnike. Ki bodo jutri z varnostnimi prijemi lomili hrbtenico svojim razrednim bratom.

Namesto voščila za neizbežno nesrečen praznik dela, naj vas ponovno spomnim na beograjski satirični časopis Jež, ki je v podnaslovu nosil geslo: „Proletarci vseh dežel, zresnite se!“. Zresnili smo se in verjeli, da bo kapitalizem boljši od socializma. Ni boljši. Kdaj se bomo znova zresnili?