17. novembru naproti

Kaj imata skupnega mariborski upor proti tamkajšnjim semaforjem in včerajšnji protestni shod proti vladi? Nekaj že. Mariborčani, ki so se tako ali drugače odzivali na sistematično uničevanje in rušenje merilcev hitrosti po ulicah štajerske prestolnice, sicer obsojajo tisto vandalsko početje, vendar domala vsi po vrsti ob tem razlagajo svoje stiske in bentijo nad državo. Jemlje jim na vseh koncih, potem pa si mestna oblast omisli polnjenje proračuna še s kaznovanjem z nastavljanjem pasti, odmeva v Mariboru.

Mariborski semaforji so nekaj, čemur rečemo pika na i. Država je sicer že na poti na ulice in pričakovali bi, da bo oblast državljane skušala vsaj potolažiti z napovedjo blažitve socialnih stisk, socialne partnerje s partnerskim odnosom, opozicijo pa s spravljivejšimi toni. Stvari pa gredo naprej tako, da oblast ljudem krči socialne pomoči, varstvene dodatke, pokojnine, štipendije ... svarila sindikatov razlaga kot pogajalske manevre, opozicijo pa draži še z ideološkimi temami. In tako prihaja 17. november, dan demonstracij proti načinu reševanja krize.

Ulica je najmanj, kar država v takšnih časih potrebuje. Hudega sicer ne bo, verjetno se ni bati scenarijev, kakršni se ponavljajo denimo v Grčiji, kjer prihaja tudi do nasilja. Za nami je “brez prelivanja krvi” prestana izkušnja s tako rekoč enako vsebino in z istimi protagonisti na ulicah - upor proti Pahorjevim reformam. Toda vse skupaj se je potem preselilo na referendum in zdaj smo z reformami tam, kjer smo.

Državni svet včeraj slabe banke in državnega holdinga ni poslal v odločanje ljudstvu. Kar pa ne pomeni, da referenduma ne bo, nad njima namreč visita grožnji sindikatov v energetiki ter kemične, nekovinske in gumarske industrije. Nanju pa je moč obesiti varčevalne ukrepe, bodočo pokojninsko reformo, trg dela ... Kaj bodo spet rekli volilci, je moč predvideti, in že bi bili na pragu politične krize, ki bi Slovenijo povsem ohromila.