30 let pozneje

V spominih ljudi, ki so to doživeli, se ponavlja zelo podoben motiv: šli so na upravno enoto po opravkih, pa jim je tam uslužbenka mimogrede še preluknjala dokumente in povedala, da ne veljajo več. Tako enostavno je bilo to.

Tako enostavno je bilo v novonastali demokratični državi Republiki Sloveniji, ki je v svoji ustavi zagotavljala spoštovanje človekovih pravic, kršiti človekove pravice. Sledili so molk, sram in nemoč izbrisanih ljudi, ko so stvari prišle na dan, pa leta zasmehovanj in zavlačevanj postopkov za popravo krivic.

Ta predsednikova gesta ima simbolni pomen tudi za vse, ki mislimo, da smo in bomo vedno na varni strani.

Še vedno je mogoče naleteti na trditve, da so ti ljudje imeli dovolj časa, da bi si uredili status in državljanstvo, da so špekulirali, delovali proti Sloveniji. Še vedno krožijo mnenja, da je bil izbris iz registra stalnega prebivalstva Slovenije nekakšna zaslužena kazen, vzgojni ukrep. A ta ukrep je bil izrečen brez sodnih dokazov o kakršni koli konkretni krivdi.

Podobnost z metodami totalitarne države, iz katere se je rešila Slovenija, je naključna, a pomenljiva. Tudi v Jugoslaviji so ljudi na Goli otok pošiljale kar upravne enote, ki so izrekale t. i. administrativne kazni. Tako enostavno je bilo to.

Za 25.671 izbrisanih prebivalcev Slovenije, med njimi 5360 otrok, pa življenje po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva ni bilo enostavno. Izgubili so večino pravic, ki jih prinaša stalno prebivališče. Izgubili so dostop do trga dela, zdravstveno zavarovanje, morda stanovanje, niso se mogli šolati, če so zapustili državo, se niso mogli vrniti ... Družine so bile razdružene, ljudje so brez zdravstvene oskrbe prezgodaj umirali, mladi niso uresničili talentov in pridobili izobrazbe, ki bi jo lahko.

Da je bil izbris neustaven, je v letih 1999 in 2003 ugotovilo ustavno sodišče. Kršenje več temeljnih človekovih pravic izbrisanim je leta 2012 ugotovilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). Slovenija je morala na zahtevo ESČP oblikovati odškodninsko shemo za vse izbrisane. Kljub napovedim in “strašenju”, da bo država za odškodnine odštela več sto milijonov evrov, je doslej izplačala približno 28 milijonov. Odškodnino je v upravnem postopku zahtevalo le 8825 prizadetih ljudi.

30 let pozneje se je predsednik Borut Pahor odločil za potezo, ki izbrisanim prinaša moralno zadoščenje: v imenu države se jim je opravičil. Ta predsednikova gesta ima simbolni pomen tudi za vse, ki mislimo, da smo in bomo vedno na varni strani. Brez ohranjanja spomina na dogodke, ki niso v ponos naši skupnosti, lahko namreč hitro izgubimo občutek, kako pomembno in nujno se je držati vseh črk naše demokratične ustave.