Adijo, birokrati!

Utrjeni z norostmi političnih birokratov med njimi le nismo pričakovali junakov, ki bi si drznili s potopitvijo in ugrezanjem načrtovati katastrofo celotnega mesta svetovne dediščine in gospodarske veljave. Neznanih junakov, ki jih pooseblja gospodarski minister.

Varčevalno nalogo so izpolnili z odliko. Kaj zato, če je Idrija le vrh ledene gore na poti nemotenega razkroja Slovenije s pogrošno nemoralnimi sredstvi do papirnato razumnega cilja cvetoče države? Cvetoče za izbrance, ki jim ni mar, da bodo privarčevali nekaj beličev v primerjavi z denarji, ki so se in bi se še stekali k njim iz potopu namenjenega gospodarstva. Za ljudi v sprevrženih umih že dolgo ni prostora!

Da gospodarskemu ministru ni mar za polstoletno dediščino, se ne čudimo. Preveč je njemu podobnih, ki ne vedo, da prihodnost žanje rezultate na temeljih preteklosti. Da bi se spomnil prgišča srednješolskih ur geologije in kemije, ki so učile zakonitosti obnašanja kamenin v stiku z vodo, ne pričakujemo. In vemo, da birokratski ego ne dopušča posluha za argumente vseh, ki znanje in prakso imajo.

Slednje skrbi! Zelo skrbi!

Idrijski rudnik, ki je bil stoletja mnogim evropskim državam kohezijski sklad, je za razsuto Slovenijo (pre)drag trn v peti. Ker bi birokratom stoletja uspešna Idrija v Evropi imela povedati marsikaj koristnega, so ji zaloputnili vrata tudi pred njo. Da so ji lahko, po papirnatem mencanju s svojim zavodom, ki bi utrl pot do evropskih novcev, namenili edino, kar obvladajo. Uničenje!

Povzročanje nevarnosti, ogrožanje lastnine in celo nič vrednih ljudi, je kaznivo dejanje. V pravnih državah. Ne pri nas!

Vsemogoče ukrepe in tožbe so imeli v mislih Idrijčani, soočeni s pretečo katastrofo, vedoč, da odgovarjal zanjo ne bo nihče. Na najpomembnejši poziv k takojšnjemu odstopu birokratov od norosti in jasli, v katerih jih hranijo, pa so pozabili. Prihrankov bi bilo za Idrijo in Slovenijo več kot dovolj!