“Adventna” fotografija

Ker nisem narejen iz najbolj racionalnega testa, odgovor na vprašanje, zakaj besedi dajem prednost pred fotografijo (podobo), od mene zahteva vsaj žlico iskrenosti in ščepec nekakšnega poguma. (Za beg je vselej potrebno vsaj zrnce pritlehne korajže.)

Pred dvema dnevoma sem v časopisu zagledal fotografijo Simone Bandur, katere vsebina (torej forma) je vnovič potrdila moj “nevrastenični” odpor do fotografije: skozme je nenadejano šinilo nekaj tisoč voltov. Na prvi pogled skrajno nedolžen posnetek: Malavijka na krovu ladje, ki z jezerskega brega na breg prevaža ljudi in tovor.

Koščena ženska gorjupo stisnjenih ustnic in pogleda, ki ga (tako se mi zdi) ne more opisati nobena beseda: veliko žerjavice in morda še več pepela. Zagotovo je najmanj dvajset let mlajša od mene, vendar jih kaže vsaj deset več kot jaz. Verjetno tudi zato, ker (stavim glavo) ne ve, ne more vedeti za adventni čas. Advent, adventno je v njeni deželi nekaj tujega, “eksotičnega”, “evropoidnega”, nekaj, kar prihaja od drugod, iz krajev, v katerih je relativna večina ljudi sita in presita sorazmerno varnega, udobnega in predvidljivega življenja.

Malce sklonjena je, Malavijka, ki se bo zdaj zdaj izkrcala; sklanja se nad veliki culi, ki ju bo v naslednjem hipu pobrala s kovinskega krova, in njena desnica se oklepa kratke gorjače; verjetno se pri hoji opira na palico, morda z njo odganja sestradane klateške pse, kdo bi vedel. Ženska zre v fotografski aparat (ustrezneje: ozrla se je, za trenutek) - zato zdaj zre naravnost vame. Globoko vame, neprijetno, nič kaj adventno vame. Pogled njenih oči me tolikanj moti, draži, skeli, da sem na tihem vesel, da me ženska v resnici ne vidi. (Kaj bi tajil neutajljivo: rad sem na varnem - in advent naj bi bil tudi čas, ko je človek rad na varnem, zlasti pred samim seboj.)

Izkrcala se bo, izginila najprej v pristaniškem vrvežu, pozneje v razdrapani kolibi; poniknila bo v nekakšnem življenju, o katerem se meni niti sanjati ne more - pa bi se mi moralo, tolikanj bolj v tem adventnem času. Fotografinja se bo nemara tu in tam še zastrmela v fotografijo, jaz zagotovo nikoli več: že jutri bo včerajšnji časopis končal v smetnjaku. Toda podobe “soli zemlje” se ne bom mogel znebiti. Zasekala se je vame, v mojo ničevo ranljivost ...

Vame zre, Malavijka. Ne more me videti, in vendar me vidi veliko razločneje, kot se vidim sam in kot me vidijo tisti redki, ki me imajo, ne da bi vedeli, zakaj, radi. Bere me, prebira, razbira me; ne morem se ji odtegniti, naj se še tako trudim. Rad bi bil na varnem; veliko bi dal za to, da me ne bi videla (zlasti v tem adventnem času). In ta fotografija je kot brv, po kateri je moč (od)iti le v eno smer: Malavijka je prišla do mene, jaz do nje ne morem, pa naj premorem še toliko domišljije. Nag naplavljenec sem, nič drugega, razdražena in drhteča kepa nemočnega, strašljivo blodnega, zgolj vase zazrtega mesa, ki mu je celo v adventnem času tuje sleherno iskreno sočutje.

Želim si, da bi bil te “nedolžne” fotografije nikoli ne videl. Tolikanj je zoprna, odvratna: slači me, trga mi kožo s telesa, o kateri sem bil vse do tega trenutka prepričan, da je že zdavnaj dodobra ustrojena.