Afera Dajla - ad acta

V sredo je Hrvaška na afero Dajla postavila piko. Pravosodno ministrstvo je preklicalo prejšnjo odločbo o vrnitvi benediktinskega samostana in posestva poreško-puljski škofiji, državno pravobranilstvo Republike Hrvaške pa je sodišču v Bujah naložilo, da kot lastnika Dajle vpiše državo. Tako je bila zavrnjena vatikanska odločitev, da se Dajla prenese v lastništvo benediktincem iz samostana Praglia pri Padovi.

Zgodovina spopada, prvega take vrste v novejši zgodovini katoliške cerkve, je polna bizarnosti, poglejmo le nekatere: potem ko je Hrvaška Dajlo prenesla na poreško-puljsko škofijo, in je bilo diskretno dogovorjeno, da se to imetje deli po načelu 50:50 z menihi v Praglii, so se ti namesto dogovora odločili za arbitražo.

Poreški škof Ivan Milovan je tedaj zavrnil pogajanja in podpis sklepa papeške komisije, katere eden od treh članov je bil tudi hrvaški nadškof Josip Bozanić.

Približno 90 istrskih duhovnikov je podpisalo peticijo in jo pred letošnjo veliko nočjo poslalo papežu. Odgovora ni bilo. Zatem je Benedikt XVI. za eno uro (!) suspendiral škofa Milovana in v Pulj poslal svojega odposlanca (“zamenjavo” za škofa), ki je inkriminirano odločitev podpisal. Sledil je istrski “glagoljaški upor” proti dejanjem lastnega nadškofa in lastnega papeža, pa odločitev, da se Dajla vrne državi, pa državna odločitev … Pravi triler!

Temelji so jasni: vse, kar zadeva pravna vprašanja, zasebno ali skupno lastnino, je bilo dorečeno z Osimskimi sporazumi leta 1975, precej tudi v Parizu leta 1947 in v Londonu leta 1954. Tako tudi Dajla. Cerkvena posest ni izjema. Jugoslavija in Italija sta se sporazumeli, da Jugoslavija ne bo zahtevala vojne odškodnine, Italija pa ne nadomestila za nacionalizirano (konfiscirano, ekspropriirano …) lastnino in - pacta sunt servanda. Paolo Rumiz je v Piccolu zapisal, da je Italija bivšim lastnikom Dajle izplačala milijardo sedemsto milijonov povojnih lir odškodnine. Velik denar.

Priča smo domala heretičnemu odporu klera na čelu s škofom Milovanom in kanclerjem Ilijo Jakovljevićem proti Kaptolu in Vatikanu: istrska duhovščina in laična inteligenca sta dvignili glas v zgodovinsko, moralno, človeško in kljubovalno pokončno držo.

Menim, da je vprašanje, kaj bosta zdaj storila Kaptol in Vatikan, manj pomembno. Dajla je ad acta (naj spomnim, da so bile tudi piranske soline v lasti benediktincev). Pomembna je odločitev države, še pomembnejša pa junaška enotnost ljudskih istrskih duhovnikov, ki so si upali nasprotovati nacionalni in vrhovni cerkveni hierarhiji. Dolgoročnost te odločitve se vzpostavlja kot pravni precedens tudi v možnih novih primerih, s katerimi se še utegnemo srečati v okviru tihe desekularizacije, ki jo Vatikan uveljavlja. Gre za nekdanje cerkvene posesti (avstrijske, nemške, madžarske, italijanske …) na tleh bivše Jugoslavije.

Istrska duhovščina, še posebej slovanska (hrvaška in slovenska) je bila uporna skozi vso svojo zgodovino: razen za hierarhijo trajno nelagodnih glagoljšev, so se tod pojavljali tudi patareni, kulminacija pa sledi v času reformacije, ko k luterancem pristopijo frančiškanski prior Baldo Lupetina, njegov nečak Matija Vlačić Ilirik, škof Vergerij in številni duhovniki in redovniki. Protireformacija je seveda zatrla reformacijo v Istri in domala povsem utišala glagoljaštvo. Toda glagoljaški duh je preživel, tako da v 19. stoletju slovanski narodni preporod in kulturnopolitični program pravzaprav vodi prosvetljena duhovščina. Kot je z ljudmi stala tudi v času fašizma … Morda je pretirano segati v preteklost ob tej priložnosti, morda je pretirano reči, da je istrski kler izkazal politično moč v ohranjanju nacionalnih interesov tudi v aferi Dajla in tako s svojo odločnostjo in enotnostjo pravzaprav primoral državo k delovanju ...

Primer Dajla bo v zgodovini vsekakor ostal kot redek primer, ko se je neka provincialna škofija uprla svoji nadškofiji in samemu Vatikanu. Predvidljiva reakcija ne bo izostala. Vatikan je že zahteval glavo Jakovljevića.