Afriški dnevnik: strašansko rad ga moraš imeti

Zaradi dislociranosti Polokvaneja in triurne vožnje v Johannesburg po nedeljski tekmi je bil šele v ponedeljek čas za proslavljanje zgodovinske zmage na SP. In tudi za izpolnitev stave, po kateri sem si moral ob prvi slovenski zmagi obriti brke in bradico. To ni bilo težko storiti, saj sem bil z vzrokom za izgubljeno stavo zadovoljen in vesel. Še bolj ponosno in samozavestno sem se počutil zvečer, ko se je ob gledanju večerne tekme v bližnji pivnici debata s peščico Američanov in domačih privržencev angleške reprezentance končala s pozivom, da naj si ogledajo lestvico skupine C. Saj so imeli popolnoma prav, da je bila tekma dolgočasna in nezanimiva, da so Alžirci slabi, da Slovenija igra neatraktivno in je imela srečo, toda na koncu se nogomet za razliko od umetnostnega drsanja, kjer velja umetniški vtis, igra za gole in točke. Saj je najbrž tudi to eden od razlogov, zakaj je tako priljubljen. V nogometu marsikdaj ne zmaga boljši in sposobnejši. Vsaj do petka lahko uživamo v tem pogledu oziroma, kot je dejal selektor slovenske reprezentance Matjaž Kek po tekmi z Alžirijo: “Zvečer bom pogledal lestvico skupine C in verjemite, da jo bom gledal kar nekaj časa.”

Pogled nanjo pa je za slovenskega navijača v JAR prav terapevtski, če si želi opomoči po težavah pri ogledu drugih tekem svetovnega prvenstva. Organizatorji so namreč zašli v prve resne težave, če problem hrupa in piskanja vuvuzel prestavimo k vprašanju glasbenega in navijaškega okusa. Prevozi na tekme, to velja predvsem za štirimilijonski Johannesburg, so za navijače svojevrsten logistični podvig. Najprej se morajo prebiti do enega od treh gromozanskih parkirišč, od koder peljejo avtobusi na stadion. Okolici obeh stadionov, tako Ellis parka kot Soccer cityja, sta namreč v območju petih, šestih kilometrov zaprti za ves promet, v bližini pa ni prostih parkirišč. Tako se na omenjenih parkiriščih vije dvokilometrska človeška kača, saj niti okrepljen avtobusni prevoz ne zmore sproti odvažati navijačev. Poleg tega jih ne prepelje tik ob stadion, temveč na tri kilometre oddaljeno postajališče. Zadeva se ponovi po tekmi, ko so johannesburške ulice povsem zabasane, svoje pa pristavi še stavka voznikov avtobusov, nezadovoljnih s plačami, do katere je prišlo v ponedeljek popoldne.

Tekme svetovnega prvenstva so povsem drugačne kot npr. tekme v slovenski prvi ligi, kjer za ogled dvoboja porabiš tri ure in v tem času še spiješ pivo s prijatelji.

V Johannesburgu, v podeželskem Polokvaneju, je položaj drugačen, za ogled tekme SP navijač v povprečju porabi osem ur. Za to pa mora imeti nogomet res strašansko rad.