Ak-47 na Triglavu

Kriza je, denarja ni. Ljudje so brezposelni, revni, lačni, kulturniki krčijo programe, ampak za vojsko in orožje denarja ne zmanjka nikoli. To je grobo in enostavno dejstvo. Zakaj? Zaradi lepote in božanskega lenarjenja.

Lep in grob. Neuničljiv. Vedno učinkovit. S temi pridevniki so celo pisatelji opisali najbolj opevano, najbolj znano, najbolj ekumensko, najpogosteje snemano, fotografirano, poslikano orožje na svetu: brzostrelko Ak-47, ovekovečeno z imenom njenega ustvarjalca: Kalašnikova. Orožje upornikov, banditov, mafijcev in neštetih vojsk, raztresenih po našem nemirnem svetu. Glavna zvezda kultnih filmov, od Scarefacea do Gomorre. Pravijo, da je na svetu več kot sto milijonov kosov kalašnikovk, ki kot štafeta krožijo iz vojaških v paravojaške roke, od kriminalcev do teroristov, od mafijcev do navadnih roparjev. Pokažite jo otroku, in se bo takoj začel igrati z njo. V Afganistanu jo lahko dobite za deset dolarjev, v Iraku za dvestopetdeset. V Evropi za malo več.

Ne vem, od kod izhaja ta fetišistična fascinacija, ki jo čutimo do orožja; iz otroških časov, ko smo se igrali s plastičnimi pištolami, ali pa iz prazgodovine, ko smo se obmetavali s kamni, toda vsakič, ko pripluje v naše pristanišče kakšna letalonosilka, se postavimo v vrsto kot pred galerijo likovne umetnosti. Mogoče je iz podobnega modrovanja nastala ideja o nakupu bojne ladje Triglav, ki bo privezana v Luki Koper. Glede na to, da je vlada zavrnila zanimivo pobudo, da bi 49 metrov dolgo ladjo podarili mednarodni okoljevarstveni organizaciji Greenpeace, se mi zdi najbolj smiselno, da se njen top, mitraljeze, protiladijski raketni sistem, protizračne rakete in protiraketna zaščita uporabijo v turistične namene. Razen če ne razmišljamo, da bi jih uporabili za streljanje na hrvaške ali italijanske ribiče.

V romanu Vojna in mir je Tolstoj zelo učinkovito opisal smisel vojske. Odsotnost utrujenosti, lenarjenje je bilo po Bibliji prvotno blaženo stanje človeka - do njegovega padca. Odtlej nam skrivnostni notranji glas stalno dopoveduje, da naj, ko lenarimo, tudi grešimo. Zato si je človek izmislil vojaško kasto oziroma tisto stanje v družbi, ko ne delaš nič in se istočasno počutiš potrebnega, v službi višjih ciljev. Z vojsko si je človek ponovno vzpostavil prvotno biblijsko stanje božanskega nedela. Dokler se, zaradi božanskega dolgčasa, ne sproži malo manj božanski pok.