Aktivno državljanstvo

Sobivanje je včasih povezano z nemočjo, z občutki, da se od zunaj vsiljenim pravilom in krivicam ne moremo upreti, ker se bo naš glas izgubil v sistemu. Če bo imel kak učinek, pa bo ta kvečjemu negativen, saj se bomo izpostavili in povedali, da mislimo drugače oziroma da sploh mislimo. Kdor misli, pa je največji sovražnik sistemov. Najlepše je imeti ljudi, ki le pokorno kimajo.

Tako se naš občutek, da imamo svobodno izbiro, prek katere se lahko samouresničujemo in celo vplivamo na širši tok dogajanja v svetu ali vsaj v domovini, klavrno začne in konča vsaka štiri leta na volitvah in vsakič, ko gremo v trgovino. Nakupovanje je največja potegavščina. Koliko denarja gre za oglaševalske kampanje, ki nas prepričujejo, da smo med trgovskimi policami kralji! A po drugi strani hočejo proizvajalci z vsemi mogočimi raziskavami potrošnike spraviti na najmanjši skupni imenovalec in izbiro omejiti na en sam izdelek, kajti proizvodnja milijonov različnih izdelkov za različne okuse je predraga.

Če nakupovanje zaradi ustvarjanja lažnega občutka moči narašča, pa so volitve v zatonu. Tako se vsaj zdi, ko po vsakih ugotavljamo, da je volilna udeležba v primerjavi s prejšnjimi nižja. Volilna abstinenca v nekaterih primerih ni posledica potrošniške brezbrižnosti do vsega, kar takoj ne poveča ugodja. Prej je izraz nemoči, saj se oddani glas pogosto ne odrazi v delovanju politike. Še več, gre za upor. Človek namreč dobi prav slabo vest, ko ugotovi, da je politik, ki je z njegovo pomočjo prišel na oblast, to izrabil za osebno okoriščanje in ne za povečevanje javne blaginje.

Stvari le niso tako črne; možnosti, da smo aktivni državljani, tudi ko zapustimo volišče ali trgovino, vendarle so. O tem so nas v minulih tednih prepričali Vegradovi delavci, ki ob izjavi Simone Dimic, da ji Vegrad ni obnavljal hiše, niso več vzdržali. Poklicali so televizijo in javno povedali, da verjetno bolje od Dimičeve vedo, kakšen je razpored prostorov v hiši. Ali in kako je Dimičeva kriva, bodo povedali pristojni organi, primer Vegradovih delavcev pa nam - čeprav mnogi med njimi niso državljani Slovenije - vendarle lepo kaže, kaj pomeni aktivno državljanstvo. Ljudje, ki že nekaj mesecev jedo le podarjene sendviče, lahko, ko zberejo dovolj poguma, sesujejo ljudi z (domnevno) velikim političnim vplivom. Lepa zgodba o aktivnem državljanstvu je tudi tista, ki jo je začel pisati ekonomist Rado Pezdir. Zahteve civilne družbe, da morajo elektrodistributerji vrniti preplačano elektriko, so bile uspešne, in banke, ki so izpeljale podoben nateg državljanov, se zdaj ne morejo več upirati vračilu provizij za dvig denarja na bankomatih drugih bank.

Izzivov, kjer bi lahko navadni državljani spremenili tok stvari, je še veliko. Bi se lahko v politična mešetarjenja z Novo ljubljansko banko vpletli tako, da bi dvignili svoje prihranke in jih prenesli na račune drugih bank? Bi bila lahko tožba, ki jo je zaradi duševnih bolečin proti Walterju Wolfu vložil Zdenko Pavček, dobra zamisel tudi za delavce v Pavčkovem podjetju Viator&Vektor? Verjetno so morali tudi oni jemati antidepresive, ko so izvedeli, da jim podjetje ni plačevalo prispevkov za socialno varnost.

Vse se da, čeprav je treba včasih počakati, da nas opogumi tista kaplja, ki se pocedi čez rob.