Ali poznate kak vic o izbrisanih?

Ponedeljki so za spodbudne misli, novice … Že besede enega od izbrisanih prebivalcev Slovenije na nedavnem odprtju razstave 31 let s(r)amote v koprskem Libertasu sodijo v ta okvir: “Nihče ne more uničiti moje ljubezni do slovenskega naroda. Grozote je zagrešila peščica.” Pa čeprav, dodajamo, smo ostali že z večinoma nemo ignoranco in nevednostjo asistirali. Saj še pomnimo, kako v Nemčiji med vojno “niso vedeli”. Tudi pri nas marsikdo ni vedel. In še danes, 31 let in nekaj mesecev po dnevu, ko je Slovenija iz registra stalnega prebivalstva izbrisala vsaj 26.000 državljanov, marsikdo ne ve. In noče vedeti. Ali pa bi najraje še naprej stresal svoj gnev na grešne kozle, čigar edini greh je bil, da jih je neustavna zakonodaja kaznovala nezakonito.

V duhu ponedeljkovega optimizma bo vseeno vsaka beseda na tem omejenem prostoru taka, da bo sporočilo izbrisanih jasno, da bodo njihove izjave, s katerimi se sedaj udarno, domala iz oči v oči, oglašajo tudi z ogromnih digitalnih panojev, nedvoumne: ne želijo se nam smiliti. So borke in borci. Obrazi, ujeti na fotografijah Boruta Krajnca, so predvsem podobe poguma, odločnosti, neuklonljivosti. Njihove gube, pogledi, izrazi nas samo opozarjajo, da krivica še ni bila popravljena, da je treba avtomatični vpis - tako kot se je zgodil protiustavni, nezakoniti, krivični avtomatični izbris - še doseči z ustreznim zakonskim predpisom, ob katerem nima nihče pravice demonstrativno zapuščati parlamenta.

“Tokrat nismo nemočni: človeštvo rado pozablja, zato je treba znova brati Ano Frank, Borisa Pahorja in v šolske učbenike pošteno zapisati zgodovino izbrisa.”

In dobro se pripravite na sledeče besede, kajti na tako dobre novice nismo več navajeni: prav vsi smo lahko akterji v tem zgodovinskem trenutku, vsi se bomo lahko nekega dne trkali po prsih, da smo bili zraven in da smo skupaj nekaj popravili. Zmoremo! Če so “oni” zmogli životariti, biti živi in obenem ne obstajati, nimamo izgovorov: ustavno in evropsko sodišče sta bili že večkrat jasni, izbrisanim, od prvega do zadnjega, od tistega, ki je bil za osamosvojitev, do tistega, ki ji je nasprotoval, vsa paleta osebnosti, ki jih premore človeški rod, prav vsem se je v primeru izbrisa zgodila krivica.

Zakaj torej o tem še govorimo? Če uporabimo besede Nataše Posel, predsednice slovenske Amnesty International, ker izbris ni samo del zgodovine, temveč živi še danes. In predvsem, kot poudarjajo izbrisani: da se ne bi kaj podobnega nikoli več ponovilo. Nikoli več. Zveni znano? Naključje je hotelo, da so na dan odprtja razstave v Gledališču Koper premierno uprizorili Dnevnik Ane Frank. Neštetokrat so spomin na žrtve holokavsta pospremile besede: Nikoli več! Tokrat nismo nemočni: človeštvo rado pozablja, zato je treba znova brati Ano Frank, Borisa Pahorja in v šolske učbenike pošteno zapisati zgodovino izbrisa.

Mimogrede: poznate kak vic o izbrisanih? Ga ni. Šale pridejo na vrsto po katarzi. Nismo še tam.