Andrić v trenirki

Pas Risko pojeo je meso. Pust, votel, obupno dolgočasen, vsakdanji stavek, ki so ga generacije mladih Slovencev pri uri srbohrvaščine morale pisati v cirilici. Tako, za vajo.

Vajo za kaj? Za čas, ko mnogi, premnogi mladi Slovenci in Slovenke, stari do dvajset, enaindvajset, dvaindvajset let, niti ne bodo razumeli hrvaščine in srbščine, kaj šele da bi ju zmogli govoriti ali sestaviti količkaj umljiv sestavek v enem ali drugem jeziku včerajšnje skupne domovine, lahko tudi v mešanici obeh, nikakor ne v že dolgo pozabljeni cirilici, marveč v naši lepi domači latinici?

Jok, brate, odpade, tega se pri nas ne gremo več! Odkar smo s plebiscitom izglasovali zagovedno zazrtost vase, mora vse, kar prihaja z nekdaj domačega nam juga, na kolenih prositi za vstop v naše loge. Mi visoko dvigujemo brado in pogled, kadar zremo na sever in zahod, in ju globoko spustimo, kadar se s studom okrenemo proti jugu. Ali pa kar zapremo oči.

Nekdaj je še neuka deca vedela, kdo vse živi tamkaj: Otpisani, šegrt Hlapić, črne komedije Slobodana Šijana Ko to tamo peva, Maratonci trče počasni krug, Davitelj protiv davitelja in tako naprej, starejši bratje in sestre so poslušali Ribljo čorbo, Đorđeta Balaševića, Azro, Bijelo dugme, medtem ko smo fantiči strastno listali zvežčiče iz stripovskih zbirk Lunov Magnus Strip in Zlatna serija, ki jim nismo rekli stripi, temveč - romani! In ko nas je pri uri slovenščine učiteljica - rekli smo ji tovarišica - pobarala, ali kaj beremo romane, smo se fantje najprej debelo spogledali, češ odkod pa ona ve za romane, potem pa jeli prikimavati, seveda, kajpak, čitamo jih, baš radi, divje si jih izmenjujemo, posojamo, brez konca in kraja jih študiramo, smo prehitevali drug drugega, da so tovarišici zažarele oči in je, zadovoljna, navdušena, široko nasmejana, čim prej hotela vedeti, katere romane beremo, potem pa žalostno usahnila, ko je slišala imena naših najljubših: Zagor, Veliki Blek, Komandant Mark, Kapetan Miki, Tex Willer, Mister No, Alan Ford ... Je kdaj dojela, da so bralci tega “šunda” - zmerljivko je izpljunila, ne izgovorila - isti učenci, ki jih hvali pri uri srbohrvaščine? Je?

Danes je vstop v slovensko šolo dovoljen Joyceu in Sartru, strogo prepovedan pa Andriću in Krleži, kaj šele manj slavnim možem in ženam s tako daljnega nam juga.

To ni nobena nostalgija, to je ena sama žalost.

Žalost, ker se odrekamo razkošju, razprtemu za prvim vogalom. Žalost, ker pozabljamo na včeraj, siromašimo danes in se zaklepamo pred jutri. Žalost, ker so čuječi varuhi časopisne čistosti na lepem začeli pridno paziti, da se v kakega od člankov ne bi prihulila beseda otvoritev, češ da je hrvatizem ali srbizem, vsekakor nekaj grdega, pred čimer je treba obvarovati naše lepo domače odprtje. Zavoljo lastnega duhovnega zaprtja divje preganjajo donedavne sorodnike, jim podtikajo iz trte izvite nečednosti, obenem pa bogato gostijo popolne tujce, kakršen je čedalje bolj moden “na koncu dneva”, topoumen prevod angleškega idioma “at the end of the day” brez korenin v slovenskem jeziku. Žalost, ker so naši narodnjaki s svojim užaljenim nerganjem in zblaznelim zmerjanjem iz trenirke napravili najprej nacionalni in zatem še ideološki simbol. Žalost, ker iz misli, naj bo vsakdo ponosen na svoj narod, veje prazna plemenitost, naphana z vse hujšim smradom, ki ugonablja tovariše in redi tujce. Nekega lepega dne tisoče in tisoče izbriše, izžene v nič, a jih kljub temu še dolga leta izkorišča, zlorablja. Se jim za povrh posmehuje.

Pravite, da se vam jebe? Prav, a bodite pošteni do konca in to povejte v jeziku, ki ga čutite za svojega: kavsa se nam!