Angleži hujši od Škotov

Angleži so že pri načrtovanju teh olimpijskih iger napovedali, da bodo ravnali učinkovito in previdno. Pri stroških so bili racionalni, olimpijska evforija jih ni zanesla v višave, kot se je to zgodilo Atenam, katere razsipnost bomo vsi Evropejci plačevali še nekaj let, ali Pekingu, ki pa je v olimpijsko infrastrukturno megalomanijo vložil svoje lastne trgovinske presežke.

Nasploh sta prav varčnost in racionalnost eni od angleških značilnosti, ki se jima organizatorji OI niso izognili. To velja tudi za malenkosti, ki jih potrošnik iger občuti na vsakem koraku. Organizatorji so postavili korektne sisteme in zagotovili brezplačne storitve, a je za vsako dodatno storitev, ki presega osnovni okvir, treba plačati, od dodatnih prostorov, zmogljivejših dostopov na komunikacijsko omrežje do najema dodatnih prevoznih sredstev. Najbolj v nebo vpijoč je plačljiv dostop do interneta. Wifi, ki je v nekaterih srednjeevropskih mestih dostopen vsakomur brez kakršnegakoli nadomestila, so več kot 10.000 novinarjem zaračunali do 300 evrov (brez tega novinarsko delo sploh ni možno). Iz tega se lahko hitro naredi enačba, kakšne dohodke je imel OCOG (organizacijski komite) ali telekomunikacijska družba, ki je to zanj počela (in je seveda med velikimi sponzorji olimpijskih iger).

Tudi sicer so londonski organizatorji v darežljivosti zaostali za pekinškimi in tudi atenskimi. Paket dobrodošlice, s katerim ob prihodu izkažejo pozornost akreditiranim novinarjem, je bil skromen, dobili nismo nobene majice, nobenega suvenirja, cene slednjih pa so v trgovinah res zasoljene. V novinarskih središčih v Pekingu je bila novinarjem vedno brezplačno na voljo ustekleničena voda, v Londonu te ugodnosti ni. Lahko jo kupiš za skoraj dva evra - seveda le tisto od velikega sponzorja iger.

Tudi uradni sponzorji so bili v tem pogledu zadržani, celo nahrbtnik, ki ga na vseh večjih športnih tekmovanjih prejmejo poročevalci, je bil nekvaliteten in se je že raztrgal, tako da svoje delovne pripomočke nosim v pekinškem. Saj je bil najbrž tudi londonski nahrbtnik izdelan na Kitajskem, a se tudi Kitajci očitno obnašajo kapitalistično: zase delajo kvalitetno, za druge pa samo da je. Prav tako organizator ni poskrbel za brezplačne prevoze predstavnikov medijev v druga olimpijska prizorišča (Manchester, Weymouth ...) niti ni bilo urejenega kakšnega popusta na rednih linijah.

Varčnost je vgrajena v temelje britanske duše in z njo se seznaniš že ob prihodu na letališče. Razlika v prodajnem in nakupnem menjalnem tečaju evra namreč znaša skoraj 30 odstotkov, kar presega prakso nekdanjih zaprtih vzhodnoevropskih ekonomij. V hotelu dobiš šamponček in milo za enkratno uporabo, za naslednjih 15 dni pa se znajdi, v restavraciji ti bodo ob zajtrku zaračunali vsako nadaljnjo rezino kruha, če nakupa vozovnice ne opraviš na elektronski način, ti zaračunajo strošek uporabe okenca za nakup, vsako minimalno storitev je treba plačati - če to znaša pol evra, pač pol evra.

Zato se strinjam s tistimi, ki trdijo, da so si šale o škotski skoposti izmislili Angleži, da bi s tem prikrili eno od svojih lastnosti. Te šale v polni meri veljajo tudi zanje.

DENIS SABADIN