Anonimna oblast

Oblast je anonimna. Vedno. Tudi ko se šopiri v kraljevski obleki, vemo, da nekje obstaja lutkar, ki vleče niti. Vprašanje za milijon dolarjev je, kdo vodi lutkarja. Bankirji? Mafija? Politiki? Ljudstvo? Ali pa, konec koncev, smo vsi podvrženi duhu časa, ki dela z nami, kar hoče, ki zamenjuje oblast in vrednote, ko je čas, da jih zamenja.

V kinematografih te dni kroži zanimiv film, ki skuša dati odgovor na vprašanje, kdo upravlja upravljalce. Anonymus režiserja Rolanda Emmericha je film o demontaži Shakespeara kot zgodovinskega lika. Režiser uprizori teorijo oxfordske šole, po kateri je bil William Shakespeare samo slamnati mož, nekdo, ki je posodil ime pravemu avtorju Hamleta, Macbetha, Kralja Leara itd. Pravi avtor naj bi bil Edward De Vere, sedemnajsti oxfordski grof, eden najpomembnejših členov britanske kraljevine. Skratka, oblast. Film je učinkovit zgodovinski triler, ki vsebuje elemente fikcije in zgodovinskih dejstev.

V Angliji šestnajstega in sedemnajstega stoletja je za aristokrate, ki so pisali za gledališče, veljalo pravilo, da je bolje, če ostanejo anonimni, da ne bi osmešili svojega družbenega statusa. Teater je bil umetnost za rajo, ki se je valila pijana in lačna okoli legendarnega Globusa, lesenega okroglega gledališča na obali Temze ob mostu Blackfriars, Mostu črnih menihov. Tedaj je gledališče kot umetnost postajalo tudi politično zelo pomembno. Za nekoga, ki pooseblja oblast, se ni spodobilo, da bi pisal tragedije in komedije, kot so tiste, pod katere se je podpisal Shakespeare, komedije, ki razjedajo in smešijo ne samo oblast pod takratno taktirko Elizabete I., ampak vse oblasti tega sveta, pretekle in sedanje. Za privržence oxfordske teorije, ki jo prikazuje film, je bilo življenje Edwarda De Vera podobno najbolj znani Shakespearovi tragediji, Hamletu. Njegov glas je bil v bistvu insajderski, notranji glas kraljevine, radiografija oblasti in presunljiv dvom o smiselnosti življenja. Dvom in analiza pohlepne oblasti, ki si je nikakor ne more privoščiti nekdo, ki si to oblast deli, vsaj javno ne.

Je pa res, da proti takšnim glasovom, kot jih je uprizoril Shakespeare, ni učinkovite obrambe, ker je to duh časa, ki se prej ali slej utelesi in razširi znotraj vseh oblasti. Kar velja tudi danes. Si predstavljate, kako bi bilo, če bi gospod Cameron ali gospa Merkel ali gospod Mario Monti pisali komedije in drame o smiselnosti tega, kar počenjajo, če bi pred vsakim svojim javnim nastopanjem recitirali: biti ali ne biti, to je zdaj vprašanje? Izgubili bi vso svojo kredibilnost in avtoriteto, ki ju kot vladarji imajo ali nimajo. Sicer pa so morda prav oni pravi avtorji globalne tragedije, ki jo imamo danes vsi pred očmi, tragedije, ki demontira sedanji politično-gospodarski sistem in vrednote.