Apokalipsa zdaj

Tisoč da, dva tisoč ne, je v prejšnjem stoletju strašila apokaliptična napoved, dokaj razširjena med ljudmi. Ko se je izkazala za votlo, so si tudi skeptiki, ki so vanjo dvomili, a za vsak slučaj puščali zrno možnosti, da je resnična, oddahnili. Kaj strašijo s temi praznimi marnjami, so pametovali, ko smo srečno prekoračili črto med drugim in tretjim tisočletjem. In si oddahnili.

A razlogov, da bi si oddahnili in pametovali, ni veliko. Apokalipse, ki bi nas frcnila v vesolje, resda ni, a vse več je velikih katastrof, ki pod seboj rušijo in potapljajo na desetine, stotine, tisoče življenj.

Statistika je hladnokrvna, brez čustev in obžalovanja, a dovolj kruto zgovorna: število naravnih katastrof se je v zadnjih dveh desetletjih početverilo, njihova gospodarska škoda pa v pol stoletja več kot podeseterila. V 50. letih prejšnjega stoletja so naravne katastrofe letno odnesle štiri milijarde dolarjev, v novem tisočletju pa že 65 (milijard dolarjev, seveda). Tudi število smrtnih žrtev je grozljivo: 70.000 kot posledica vročinskega vala in gozdnih požarov v Evropi leta 2003, 220.000 zaradi potresa in cunamija v Indijskem oceanu leto kasneje, več kot dva tisoč v orkanu Katrina leta 2005, 69.000 (in 350.000 ranjenih ter pet milijonov (!) brez domov) zaradi potresa v Sečuanu leta 2008, istega leta še 80.000 v ciklonu v Mjanmaru, od sto do 200.000 ob potresu lani na Haitiju. Letos bomo tem številkam prišteli še tisoče z Japonske.

Seveda se hladnokrvna statistika osredotoča le na človeške žrtve. Če bi tem katastrofam prišteli še takšne, v katerih so prizadete predvsem živali in narava, kot je bilo lansko razlitje nafte v Mehiškem zalivu, je slika že skoraj apokaliptična.

Če bi to statistiko pretvorili v grafe, s katerimi ekonomisti in politiki tako radi ponazarjajo gospodarsko rast, nujnost pokojninske reforme in podobne reči po njihovem izboru, bi videli “trend navzgor”; število katastrof narašča, število žrtev in gmotna škoda tudi.

Res je, narava se je s človekom poigravala tudi v preteklosti. Celo usodno. A k hitro naraščajočemu trendu smo pospešek dodali ljudje. S pogoltnostjo in udobjem. Hočemo bivati in delati v prijetno (preveč!) toplem prostoru pozimi in prijetno hladnem poleti, se peljati, kamor nam srce poželi (ali zaukažejo reklame), si kupiti na desetine nepotrebnih stvari ...

Zato pač potrebujemo vedno več energije, in pika. Vprašanje, ki smo si ga pripravljeni zastaviti, je samo, iz katerega vira. Iz nafte, premoga, plina, jedrskih elektrarn, sonca, vetra? Varčnejša in pametnejša raba? Ma, ne me hecat! To so pravljice okoljevarstvenikov.

Mi potrebujemo energijo. Da bomo še naprej živeli udobno in lagodno, da se bo še naprej oplajal denar, da bo gospodarstvo raslo. Naj okoljevarstveniki težijo o izpustih in njihovem vplivu na podnebje, o večanju števila katastrof! Naj jedo travo in naj hodijo peš po svetu, potem naj govorijo, je najpogostejši argument zagovornikov nenehne rasti in porabe.

Je naša prihodnost res le v trendu navzgor? Ali bi znali dobro živeti tudi ob trendu navzdol? V tretjem tisočletju bi to že lahko znali. Če bi le hoteli.