Atomski cekini
Za plinskima terminaloma v Žavljah in Tržaškem zalivu se nam v soseščini obeta še jedrska centrala. Po napovedih politikov iz Furlanije-Julijske krajine naj bi jo zgradili, če bi se ponesrečil dogovor o italijanski soudeležbi pri širitvi jedrske centrale v Krškem.
Italijanski severovzhod postaja poligon za nevarno in drago energijo. Če bi razmišljali hudobno, bi lahko dejali, da nam sosedje želijo podtakniti kakšno katastrofo. Z veliko dozo fantazije bi lahko dodali, da se to dogaja, odkar je Roberto Menia v Berlusconijevi vladi podsekretar na ministrstvu za okolje. Plinski terminal v Žavljah je le lučaj od meje, napovedovana jedrska centrala pri Gradežu pa le nekaj deset kilometrov od najbližje hiše na naši strani meje. Scenarij za triler.
A takšna hudobna etnocentrična razmišljanja ne peljejo nikamor. Nesreča v Černobilu leta 1986 je pokazala, da nuklearne nesreče niso lokalne, ampak globalne. In da eksplozija plinskega terminala v Žavljah ne bi uničila samo Kopra, ampak tudi Trst s širšo okolico.
Naravovarstveniki opozarjajo na visoko potresno ogroženost velikega dela Furlanije-Julijske krajine. Zagovorniki jedrske centrale pa o tej grožnji molčijo ali pa ji zmanjšujejo pomen. Čez noč so postali sklerotični. Ko so namreč zavračali slovenske očitke o nevarnosti gradnje plinskega terminala v Žavljah, so s svarečim prstom kazali na krško nuklearko, ki da stoji na nevarnem potresnem območju. Zdaj pa bi bili pripravljeni celo sodelovati pri njeni širitvi ali celo graditi lastno “atomko”.
Ja, tako je to. Visoka načela se na koncu vedno skrčijo na najbolj banalne osebne koristi. In tu ni nobene razlike med Slovenijo in Italijo. Lobiji jedrskih in plinskih multinacionalk so pri tem zelo prepričljivi. Če so argumenti proti njim, toliko slabše za argumente. Skeptično javnost je potrebno prepričati, da je bil Černobil neponovljiva napaka, potrošnike pa, da bodo za “jedrsko elektriko” plačevali manj, pa čeprav bodo veliko več.
