Avantgarda v depojih

Mestna galerija v Piranu je tik pred začetkom obnovitvenih del. V trenutku, ko zaradi ogrožene statike stavbe obnove niti ni več mogoče odlagati, pa se v občini še ne ve, kam bodo preselili upravo, arhiv, knjižnico in depoje.

Zlasti problematika depojev je zelo pereča, osrednja primorska galerijska institucija Obalne galerije, pod katerimi deluje tudi Mestna galerija, namreč svojo stalno zbirko, ki obsega več kot tisoč slik in kipov, hrani na treh mestih in v neprimernih prostorih.

Pravzaprav se ob teh dejstvih človek skoraj mora vprašati, kaj se je dogajalo zadnjih trideset let, zlasti pa zadnjih dvajset, da ni bilo mogoče zagotoviti Obalnim galerijam ne primernih depojev za galerijsko dejavnost, kaj šele prostorov, da bi bila ta enkratna zbirka razstavljena in ljudem na ogled.

Spomnimo se, da so Obalne galerije pomenile že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja - ustanovljene so bile leta 1974 - avantgardo na področju galerijske dejavnosti v jugoslovanskem prostoru. V njihovih razstavnih prostorih se je občinstvo srečevalo z najsodobnejšimi umetniškimi tokovi v slikarstvu v Evropi. In Meduza v kopru je bila prva prodajna galerija v bivši državi.

Sočasno je nastajala slovenska stalna zbirka modernistov in postmodernistov, ki še danes menda nima primerjave v slovenski državi.

In danes, pomislite, vse to še vedno leži v depojih. In ti so celo neprimerni in na treh mestih. Skoraj se je nemogoče načuditi.

Ali za to niso imele posebnega interesa občine, morda država - Obalne galerije imajo danes namreč status muzeja sodobne umetnosti primorske regije, ali se je v bitki za prostore premalo angažiralo samo vodstvo galerij.

Teh “ali” je torej kar nekaj. Odgovor pa je nejasen in izmuzljiv.

Oportunističen bi bil enostaven: vsi po malem. Morda prekritičen pa bi obrnil ogledalo k vodstvu Obalnih galerij, ki se že 35 let napajajo iz proračunskega denarja, da se je za reševanje prostorskega vprašanja premalo angažiralo.