B. P. 104

Nekoliko nenavadno je, če človeku, ki je zdržal do 104. rojstnega dne, voščiš “še na mnoga leta”. Tudi tako cvetko smo slišali na petkovem slavju v izolski knjigarni, prepolni obiskovalcev, mikrofonov, fotoaparatov, bliskavic, kamer, objemov, poljubov, zahval, čestitk in voščil.

Nič ne de, ob Borisu Pahorju se Slovenci pač obnašamo, kakor vemo in znamo, saj se doslej še nismo srečali s tovrstnim fenomenom: naš slavljenec je v rodnem Trstu že kot otrok videl zublje fašističnega nasilja, pozneje so ga aretirali domači izdajalci, preživel je lager, bolnega, komaj živega so poslali v francoski sanatorij, po vojni pa se je zoperstavil še komunistični oblasti. In vendar je trdoživi in trmasti pisatelj - za povrh doma na oni strani meje, zunaj domovine - dočakal starost, ki nam je vse bolj nepredstavljiva. (Za okus: rodil se je le devet let za Kosovelom in Kocbekom, tri leta za Kosmačem, Matej Bor je bil njegov vrstnik, Vitomil Zupan pa celo nekoliko mlajši.)

Da, je fenomen. V Izoli smo ga dobili v dobri formi. Tri ure se je družil z obiskovalci in nizal monologe, v katerih zna biti tako bister in oster kakor tudi duhovito kratkočasen. In najpomembnejše: brez zadržkov ošvrkne leve, desne in tiste, ki bi bili radi nekje vmes. Kdor škoduje slovenstvu, ne more biti njegov tovariš, naj bo take ali drugačne barve.

Ob vsakem rojstnem dnevu mu izrečemo kup voščil. Tudi tokrat smo jih. Zagotavljamo, da ga poslušamo in slišimo, pa vendar neizpolnjena ostaja njegova največja želja, ki jo je spomladi izrekel ob Kocbekovem in svojem spomeniku v Ljubljani: da “bi se sprta in sovražna tabora ponovno sestala, obžalovala in pokopala žrtve in se sporazumela za skupno vodenje države in naroda ter skupno prihodnost”.

To poletje smo z blagoslovom drugega Pahorja v glavnem mestu zapravili kup denarja za spomenik iz armiranega betona. Kake količkaj resne uresničitve svoje pobude pa pisatelj Pahor najbrž ne bo učakal, najsi dopolni 140 in še več let.