Bajram, bajram

Bivanje na turških tleh se približuje koncu. Ne vem, zakaj, ampak tudi drugim novinarskim kolegom, s katerimi smo si delili že nekaj velikih košarkarskih tekmovanj, se zdi, da se dnevi vlečejo kot potniški vlak Slovenskih železnic. Torej počasi, kot da smo v Carigradu že celo večnost. Pa kljub temu nekako ne znamo določiti okusa tega svetovnega prvenstva, zadnjega pred uveljavitvijo novih pravil, ki pomika črto za trojko s 6,25 na 6,75 metra od koša. Okus je grenak in sladek obenem.

Naužili smo se kar izenačenih bojev, a le tja do konca predtekmovanja. V četrtini finala se je strgalo Turkom in Litovcem, ki so odpihnili argentinske zvezde. Boj za uvrstitev med petim in osmim mestom, kjer so tudi slovenski fantje, je pridobil nepričakovano imenitnost s Španci in Argentinci.

Povsem naključno so imeli domačini ime Slovenije po zobeh tudi zaradi nogometa. Kvalifikacijska tekma za EP med Turčijo in Belgijo je bila namreč tudi v Carigradu, sodil jo je Koprčan Damir Skomina. Tisti večer smo se iz previdnosti, da ne bi bili domačini kaj jezni na našega arbitra, na daleč izogibali znanim kotičkom. Saj ste videli, da jim šport zamegli razum, še huje je medcelinsko rivalstvo carigrajskih klubov. A tokrat je bilo vse mirno. Z zmago v košarki in nogometu ter s sojenjem primorskega sodnika so bili zadovoljni, malce pa tudi mi, saj so nam ob našem visokem košarkarskem porazu sočutno ponudili kakšno rundo zastonj … Pa ne alkohola, da ne bo nesporazuma. Naj še kdo reče, da Turki ne znajo biti prijazni.

V teh dneh v mestu potekajo veliki shodi za ustavni referendum, ki pa jih lokalni reveži, posebneži in zastonjkarji niso mogli kaj prida izkoristili. Duše si niso privezali, prav tako niso razvajali brbončic. Vzrok - zapovedani postni mesec. Ramazan.

Morda bodo zastonjski jedci na svoj račun prišli le zadnja dva dneva, ko hrane in pijače med tridnevnim bajramom ne bo manjkalo. Domačini so nam razlagali, da se konca posta še posebej veselijo. In res smo lahko doživeli tudi to: mladi natakarji v eni od velikih slaščičarn so si prepevali “Bajram, bajram” in goste vabili k prigrizku, pa tudi ulični prodajalci hrane razkazujejo široke nasmehe. Čas je za polne blagajne. Turistom gre manj na smeh, ko na grand bazarju in ostalih tržnicah naletijo na zaprta vrata trgovin.

Mlade je (tako kot kolega Borisa Planica) bolj kot politika zanimalo, kako priti do vstopnice za koncert skupne U2. Tako se je tri dni pred koncertom v eni najbolj znanih prodajaln tobaka začela viti vrsta. Mar so ga ponujali zastonj? Hja, papir že, ne pa tobaka - posebna ponudba so bile dragocene vstopnice za U2, ki so šele za med. In veseli lastniki so verjetno tudi popevali: Bajram, bajram ...