Balada o snegu

Ves v belem je Nanos in belo je vse krog njega. Ne vse. Na ravnini snežno ploskev seka temna proga, široka gaz, hrupna avtocesta, po kateri brez konca in kraja švigajo vozila, med njimi tudi tole, v katerem radio reglja o tem in onem, drveče vozilo, v katerega drobovje iz zvočnikov mezi glas, ki se navdušuje nad vsem mogočim. Ta levi protestniki so ta desne protiprotestnike gladko potolkli, izid je bil dva proti ena, morda celo tri proti ena, reglja glas in za pokušino naniza nekaj najduhovitejših in najostrejših puntarskih napisov, ki so se iskrili s kartonskih transparentov, za spoznanje počasneje, skoroda svečano našteje še vrednote, ki jih je z govorniškega odra gromko in z dvignjeno pestjo klical govornik, zatem pa zdrvi v nove, najnovejše novice in zopet žlobudra, morda bodo kmalu nove volitve, kdo bi vedel, morda bo ugledni pravnik naposled vendarle privolil, da postane naš novi odrešilni premier, upajmo, upajmo, zdaj pa poglejmo še po svetu, je slišati šelestenje papirja v studiu, morda bo po odstopu papeža na čelo okostenele institucije prav kmalu naposled stopil mlad mož, radoživo žubori glas, morda celo Neevropejec, upajmo, upajmo, to bi bilo res fino, zdaj pa še ...