Balkanski posli

Stroške sojenja v zadevi Balkanski bojevnik bo za oproščene, teh je kar 13, kril proračun. Ob dejstvu, da se je zvrstilo 82 obravnav, da so na vsaki obravnavi sodelovali odvetniki vseh obtoženih in številne priče, da so zaslišanja potekala tudi prek videokonferenc, da so na sojenju do nedavnega veljali izjemno strogi varnostni ukrepi, stroški ne bodo nizki. Likvidnostne težave sodišč bodo torej še nekoliko večje, kar pa je še najmanjše zlo.

Sodba, ki po zadnjih dogodkih ni bila povsem nepričakovana, odpira vrsto vprašanj. Od velike zgodbe ni ostalo praktično nič, obsojeni so bili le štirje domnevni kurirji, pa še ti so lahko včeraj odkorakali na prostost. Marsikdo se je v zadnjih dveh tednih, odkar je sodnik izločil skoraj vse obremenilne dokaze proti domnevnim organizatorjem, vprašal, ali Slovenija sploh sodi v druščino držav, ki so se pripravljene resno soočati z organiziranim kriminalom. In zakaj jih ni izločil že na začetku sojenja, kot je tedaj vztrajala obramba.

Kakšen signal pošilja Slovenija v svet s to odločitvijo? Da živi v pravni samozadostnosti, da dokazi, ki niso “evropski”, v deželi na sončni strani Alp ne veljajo? Nekoč bi temu rekli “balkanski posli”. Vendar so prav isti dokazi, ki so v Sloveniji nenadoma postali nezakoniti, v “balkanski” Srbiji poslali za zapahe kar nekaj prekupčevalcev. Zaradi istih dokazov po vsem svetu iščejo tudi domnevnega narko kralja Darka Šarića.

Pot do pravnomočnosti sodbe, na katero se bo tožilstvo sicer pritožilo, bo še dolga in zapletena. Ob vsesplošnem negativnem vzdušju pa prvostopenjska odločitev zagotovo ne bo blagodejno vplivala na preiskovalce. Se sploh splača vlagati čas in energijo v pregon mednarodnega kriminala in vključevati v primere tuje varnostne organe? Ali se bolj splača preganjati kurje tatove in si tako vsaj številčno popraviti statistiko uspešno rešenih primerov, mednarodne kalibre pa prepustiti pravosodju drugih držav?