Barve in barve

Si predstavljate svet brez barv? Ali ste kdaj pomislili, kako realnost dojemajo ljudje, ki ne ločijo barv. Spomnim se prijatelja daltonista, ki sem ga nekoč zalotil na sprehodu s plavolasko. V šali sem mu navrgel, naj mi predstavi luštno temnolasko. Ironično me je pogledal čez rob očal in zabrusil, da če mislim, da je mona, saj je vendar nedvoumno, da je “bionda”.

Barve so v nas, so ponotranjene. So, tako kot črno-bela percepcija sveta, kulturni derivat, kot rasizem ali toleranca. Včasih se nam zgodi, da imamo pred seboj najbolj barvit dan, medtem ko smo obsedeni z občutkom, da nas obdaja najgloblja črnina. Skratka ni pomembno, kaj vidimo, ampak kako vidimo, s kakšnim občutkom, s kakšnim kulturnim filtrom. Če hočemo, da je svet barvit, bo barvit. Če hočemo, da je črno-bel, bo razdeljen med sedeže za čefurje in sedeže za brezmadežne, za temne in za svetle, za izbrisane državljane in ostale.

Ne spomnim se, če smo se kdaj mediji v Sloveniji in okolici toliko ukvarjali z barvo kože kot teden po lokalnih volitvah, ko je bil za piranskega župana izvoljen temnopolti Peter Bossman. Izvolitev v bistvu ni bila niti takšno presenečenje, glede na konsistentnost stranke, ki ga je podpirala. Sodeč po reakcijah, je barva kože v Sloveniji toliko pomembna, da je okoli nje treba ustvariti medijsko štorijo. Ali smo sedaj, ko imamo temnopoltega župana, bolj multikulturni, kot recimo Nemci, ki so nedavno opazili, da je multikulturni projekt pri njih spodletel? Mislim, da ne. Ker multikulturnost ni stvar, ki zadeva barvo kože. V razviti družbi je nekaj povsem normalnega izvolitev župana, ki ima drugačno barvo kože kot večina.

Na premieri trijezičnega filma Piran-Pirano me je večkrat zmotila reakcija publike, ki se je hihitala in smejala vsakokrat, ko sta se pogovarjala Bošnjak in Italijan, pa čeprav dialog ni bil komičen. Domnevam, da je bil vzrok smeha jezik čefurjev, ki ga v Sloveniji dojemamo kot jezik šale, obrobja, emigrantov, južnjakov, ne pa to, kar v bistvu že je: barva tega našega majhnega sveta, bolj ali manj tako kot italijanščina. Barve, ki jih dostikrat ne opazimo. Ko bomo dobili župana Bošnjaka, muslimana, in zunanjega ministra predstavnika italijanske manjšine, takrat bomo lahko rekli, da smo razvita multikulturna družba, ki prepoznava barve.