Beatifikacija

Na jutrišnji slovesnosti v Vatikanu bo papež Benedikt XVI. za blaženega proglasil svojega pred šestimi leti umrlega predhodnika Janeza Pavla II. Beatifikacija bo nedvomno velik dogodek za občestvo Rimsko-katoliške cerkve, dogodek, ki po eni strani vnovič potrjuje dobroto, sočutnost in plemenitost enega najbolj priljubljenih papežev doslej, po drugi pa želi okrepiti krščansko vero nasploh – torej posredno tudi vero ločin, ki ne priznavajo nadoblasti RKC.

In ker so Janeza Pavla II. kot človeka in osebnost spoštovali tudi pripadniki drugih veroizpovedi, ob njih pa tudi nemalo brezvercev, bo jutrišnja slovesnost po svoje pomembna tudi zanje. Blaženost je prvi in neodvrnljiv korak na poti k svetništvu: za svetnika RKC proglasi človeka, o katerem je moč po nadvse strogih merilih njene doktrine trditi, da je delal čudeže. Da je torej delal to, kar je vernemu sleherniku, pa naj je njegova vera še tako močna in pristna, povsem odtegnjeno. Tvorec čudežev pa more biti le brezmadežno, v vseh pogledih neoporečno bitje: le docela brezmadežni kot živo nasprotje grešnika more (pozneje) postati svetnik. In v očeh RKC je Janez Pavel II. tako bitje. Po smrti je storil čudež: hudo bolna francoska redovnica, ki ga je bila v molitvi prosila za ozdravljenje, je bila uslišana. Ozdravela je.

Tisti pa, katerih razum nepopustljivo zanika (nadnaravne) čudeže, in oni, ki že dlje časa – pri tem se seveda sklicujejo na dodobra preverjene zgodovinske vire - ugovarjajo vsakršni brezmadežnosti pokojnega papeža, (za) zdaj kajpak obzirno in spoštljivo molčijo. Nočejo kaliti beatifikacije, še manj žaliti vernikov, ki beatifikacijo zagotovo potrebujejo tudi kot neizpodbitno in zmagoslavno potrdilo vere, ki ji pripadajo.

In ščepec spoštljivosti navsezadnje narekuje tudi misel izjemno strpnega ateista, kakršen je bil Albert Camus: “Mislim namreč, da ima kristjan veliko obveznosti, da pa tisti, ki jih sam zavrača, nima pravice nanje opominjati tistega, ki jih je že priznal. Če kdo lahko od kristjana kaj zahteva, je to sam kristjan.”