Beckettovo sonce

Nad kraško planoto, obraščeno z ogolelim, zdaj še spečim grmovjem in poraščeno z že počasi prebujajočo se travo, sije čemerno sonce. Dvoje sap se meša v dopoldanski tihoti ob vaškem pokopališču: toplejša veje s severa, od komajda vidnega Triglava, vlažna in še zimsko hladna pa iz Kvarnerskega zaliva.

Sem gor vse pogosteje prihajajo ljudje, ob koncu tedna malce utrujeni in sivi od kipečega življenja v mestih; z nahrbtniki in pohodniško obutvijo se kobacajo iz avtomobilov, otroško neučakani in očarani od na prvi pogled še nedotaknjene narave: nekateri zavijejo na jug proti naravnemu mostu, drugi se po strmem pobočju spustijo mimo štirinajstih lesenih križev v Movraško valo, tretji jo uberejo proti Gračišču, koder bodo dobre četrt ure pozneje obšli osamelo, bonsaju podobno pinijo. Še pred desetimi leti odročna pokrajina se domala neopazno spreminja v svojevrstno spominsko knjigo: sprostitve ali pa morda le raztresenosti željni izletniki se domala na vsakem koraku vpisujejo, podpisujejo vanjo. Mimogrede in zvečine nehote, radi so pač brezbrižni in tudi malce razposajeni; na to, da se njihovi brezbrižnost in razposajenost - tudi takrat, ko so prepričani, da so karseda obzirni in prijazni do zagonetno ravnodušne narave - naelektreno in svareče dotikata nevidnih, mahoma plašno prihuljenih ptic in zadihano oprezujoče divjadi, pač ne mislijo.

Se vpisujejo, podpisujejo. In njihov rokopis je vselej zgovoren, prepoznaven. Na vsakem koraku. Kot da bi za vsako ceno morali nekomu (komu?) sporočiti, da so hodili tod mimo, da so bili tu. Če se ne podpišejo, je kot, da jih sploh ni (bilo); nikjer in nikoli. “Nikjer” in “nikoli” sta očitno zanje sinonima za žerjavično tesnobo pred ničem. Če ne odlomijo veje ali utrgajo storža, ki se bo zaprašen posušil na knjižni polici in nato kajpak končal v smeteh, se vsaj useknejo in papirnat robček skrijejo v grm; enako storijo s plastično vrečko, tetrapakom, na hitro prebranim časopisom, plastenko. In ko se nekaj mesecev pozneje potikajo po puščavskem Wadi Rumu, ogorčeno bentijo nad ostanki “civilizacijske” nesnage, ki jih vrtinči veter. Ali pa jih žolčno raztogoti članek o tonah smeti, ki se vsako leto znova naberejo ob vznožju Himalaje: Wadi Rum in “streha sveta” sta sveta, ostati bi morala deviška!

Deviškost in svetost: dvoje klavrnih, strašljivo izvotljenih besed; o resnični deviškosti in svetosti se človeku ne more niti sanjati. V resnici zanju ve le v laboratorij in poligon izobličena narava, od človeka zavojevana, vendar nepokorjena narava. Njej se ne mudi. Robčki in plastenke, ki vsako jesen v večjem številu “zasijejo” med ogolelimi vejami, se bodo - tako kot spomin na človeški rod - razkrojili. Če ne čez sto let, čez tisoč zagotovo. Piramide in nebotičniki, gre skozme, ko na planoti bolščim v grmovje, se bodo sesedli v prah, s katerim se bo brez škodoželjnosti poigraval veter.

In kaj bo takrat z zdajle še čemernim soncem? Nič in vse: “Sonce je sijalo, ker pač ni imelo druge izbire, na nič novega.” (Beckett, Murphy, prev. Jože Stabej)