Beli slalom

Sistem plač v javnem sektorju je prepogolten, za krizne razmere prenapet, država si ga preprosto ne more privoščiti. V krizi, ko je nujno zategovanje pasu vseh, se bodo prerazkošnemu plačilu nadurnega dela morali med javnimi uslužbenci odreči tudi zdravniki.

To jasno sporočilo vlade že nekaj časa odmeva v javnosti in vzbuja pri prizadetih, še zlasti pri njihovih sindikalnih predstavnikih, val ogorčenja, jeze in odpora.

Medtem ko sindikalisti preostalih dejavnosti v javnem sektorju nasprotujejo, denimo, znižanju odpravnin, se zdravniki ne morejo sprijazniti s predlogom, da bi jim okrnili izplačila dežurstev. Zlasti tistih za praznike in vikende.

Prav slednja so, glede na objavljene podatke o rekorderjih po zaslužku v belih haljah, tako visoka, da delavce za stroji ob teh objavah zaboli glava. Ker niso nepismeni, njihov preprosti izračun pokaže, da morajo za enomesečno plačo vrhunskega specialista z vrsto akademskih naslovov sami garati pol leta in več, da se ji vsaj približajo.

Zdravniki so, podobno kot sodniki, povečini prepričani, da so kasta zase, in da jim vse samoumevno pripada - od dobrega plačila do drugih ugodnosti, ki jih prinašata ta poklica. Tega jim sicer nihče ne oporeka. Res pa je tudi, da javni sektor nista samo ti dve dejavnosti, tokrat zlasti zdravniki ne.

Že res, da jih v Sloveniji kronično primanjkuje. Res je tudi, da imajo zdravniki družine, zelo odgovorno in naporno delo in da bi marsikdo raje počival doma, kot pa dežural. Res pa je tudi, da si nekatere bele halje želijo več in pogosteje dežurati kot preostali kolegi. In res je tudi, da mnogi med dežurstvom nimajo polnih rok dela. Sistem dežuranja predvideva namreč tudi počitek; spanje torej.

Za razliko od drugih poklicev pa imajo zdravniki močan, navzven enoten sindikat, ki vztraja na svojih okopih in je trd pogajalec. Ker se zaveda, da bo le tako lahko iztržil čim več. Za spretni slalom gre.