Bencin in brancin

Nič novega, boste vdano porekli danes, ko boste natočili tistih nekaj deset litrov bencina (ali nafte) in za okroglo vsoto v rezervoar dobili nekaj decilitrov manj tekočine.

Voziti se je pač treba, vozniki pa smo najprimernejše korito, pri katerem se s trošarinami hrani vsakršna oblast. Pa čeprav je ta zadnja, ko je to še želela postati, prijazno menila, da bi bilo dobro, če bi bile cene naftnih derivatov pri nas vsaj nekoliko nižje kot pri (vseh) sosedih. Ker bi ti potem “tankali” na naših črpalkah in polnili našo državno blagajno. A kaj, ko je pot med opozicijskimi obljubami in oblastjo posuta z amnezijami ...

Po svoje še dobro, da je tako: na oni strani meje, v Furlaniji-Julijski krajini, se znova kuha vsesplošni upor proti (zanje) prepoceni slovenskemu gorivu. Desetletja so v italijanskih obmejnih krajih ceno bencina zniževali z državnimi subvencijami, nad čemer Evropa svobodnega tržišča ni bila nikoli navdušena. V prvi vrsti protestnikov so manjši črpalkarji, ki resnično težko preživijo. Sedaj - ob varčevalnih ukrepih Montijeve vlade - bo državna pomoč očitno vzela slovo. Bencin po dva evra za liter, tako kot v preostali Italiji, bo postal vsakdan Tržačanov in Goričanov. Zato se črpalkarji že pripravljajo na pot v Bruselj, kjer naj bi izposlovali nove (stare) ugodnosti za obmejno območje.

Že videno. Le da so odpustke doslej iskali v Rimu, kjer se je vedno našla vladajoča politika, ki je z razumevajočim prikimavanjem lovila v volilnem bazenu skrajnega severovzhoda države. V Bruslju bo teže.

Namesto da bi sosedje pometli pred svojim pragom, počistili neracionalno trgovsko mrežo bencinskih črpalk, se uprli požrešni državi in kartelnemu dogovarjanju naftnih multinacionalk, kažejo s prstom čez mejo. Kot da ne bi razumeli, da so minili časi, ko smo Slovenci tjakaj za kavo, pralne praške ... znosili na stotine milijard lir, oni pa so k nam prihajali po nedeljski priboljšek. Po poln rezervoar bencina in obilno porcijo brancina.