Berite in širite ...!

“Izbira Kraterja je boljša izmed dveh slabih možnosti.”ALMA SEDLAR, sindikalna zaupnica Dela Revij ob odločitvi NKBM, da odda v najem blagovno znamko revij družbi Krater.

“Izbrali smo najmanj slabo možnost.”GORAN NOVKOVIĆ, predsednik uprave in odgovorni urednik Žurnala za Delo po odpustitvi 30 sodelavcev, večinoma novinarjev.

***

Torej bi moralo biti vse v redu. Tako Delo Revije kot brezplačnik Žurnal naj bi krenili po spodbudni poti.

Seveda še zdaleč ni tako. V imenu Dela Revij je govorila novinarka in pozdravila možnost, da glasila obstanejo, novinarji in drugi zaposleni pa ostanejo pri kruhu. V imenu Žurnala pa govori predsednik njegove uprave, sicer tudi odgovorni urednik obeh izdaj, ki pa zagovarja odločitev, da 30 ljudi pošlje na cesto.

Kaj vse se je v zadnjem času dogajalo enim in drugim, je bolj ali manj znano. Delo Revije je na prag propada spravil njihov zadnji lastnik Matej Raščan s finančnimi manevri v prid reševanju svojih zavoženih projektov in v škodo nič krivih in celo uspešnih medijev. Nazadnje je uprizoril dejanje v posmeh kolektivu: konec prejšnjega tedna je iz prostorov redakcij nekam odnesel arhiv revij, sicer last družbe Delo Revije, z neverjetno obrazložitvijo: kot lastnik in zakoniti zastopnik je dolžan premoženje družbe zaščititi.

Nič prijaznejši ni bil Novković, človek, ki v vlogi novinarja oziroma urednika pogosto prihaja v TV studie komentirat aktualne politične in gospodarske zadeve. Kako drugačen je kot predsednik uprave Žurnala, je pokazal scenarij, ki ga je uprizoril. Pove, da do odločitve za “najmanj slabo možnost” ni prišlo čez noč, da bo treba odpuščati, so vedeli že prej in temu primerno so se v določenem krogu pripravljali. In potem so svoje ljudi šokirali s sporočilom po elektronski pošti, da nanje ne računajo več. Zakaj bi jim pokvarili počitnice, način komunikacije “z danes na jutri” argumentira Novković, ki je po regionalne dopisnike po Slovenije poslal taksije in jim potem v Ljubljani ponudil sporazumno prekinitev delovnega razmerja in večkratnik plač, “da se lahko zdaj po dopustu v miru pripravijo na iskanje nove službe.”

Slovenskim tiskanim medijem se res ne piše dobro. Pa ne le tistim, ki imajo izprijene lastnike in ubogljive urednike. Že tako majhen trg odjemalcev je osiromašil še fenomen poplave oglaševanja na televiziji, ki požre kar 70 odstotkov oglaševalske pogače. V boljših časih je bilo razmerje prihodkov od oglaševanja in od prodaje izdelka približno pol pol, danes morajo časniki svoj prostor dobesedno razprodajati in tudi to je premalo za zanesljivo preživetje.

Najbolj žalostno je na koncu to, da postaja novinarski poklic ogrožena vrsta. V podobnih okoliščinah vsi kličejo na pomoč državo. V primeru medijev si na podlagi izkušenj (zlasti pod prejšnjo oblastjo) to najmanj želimo. Saj vemo, država je politika in politika je ...

In tako si v skladu z novinarskim kodeksom, ki prepoveduje mešanje novinarskih in oglaševalskih vsebin (izjema je oglaševanje lastnega izdelka), lahko privoščim le klic našega časnika izpred let: Berite in širite ...!