Bi bili raje opica ali kalček?

Zadnjič sem, povsem nenamerno, razburila znano slovensko zagovornico živali. Govorila je o pravicah živali in dejala, da ljudje izkoriščamo in trpinčimo živali zato, ker je od nekdaj veljalo, da nimajo duše. Da zato človeku, ki ga želimo ponižati, rečemo, da je opica, zajec ali kokoš. In da zato menimo, da imamo pravico ubijati živali za hrano, krzno, usnje itd. Ker naj bi bile manj vredne od ljudi.

S tem se popolnoma strinjam, zanimalo pa me je, kaj zagovornica meni o izkoriščanju rastlin. Zdi se mi namreč, da je legitimno primerjati odvzem življenja živali ali rastlini, če naj bi tako živali kot rastline seveda imele dušo. Kaj pa so kalčki drugega kot “rastlinski dojenčki”, ki jih pohrustamo, da bi si priskrbeli vitamine?

Reakcija je bila burna in prav nič mirovniška. Zagovornica živali me je obtožila provokacije in mi zabrusila: “Bi se vi primerjali s kalčkom!?” Razložila mi je, da imajo živali živčni sistem in organe, podobne človeku. Res da nekateri govorijo, da tudi solata čuti, ko ji odrežemo liste, ampak tega se ne da primerjati s trpljenjem živali v klavnicah. Živali naj bi bile torej več od rastlin, bi se dalo sklepati iz njenega odgovora. Že že, vendar, ali to pomeni, da rastline nimajo duše?

Moram priznati, da vprašanje ni zraslo na mojem zelniku. Predlagal mi ga je neki Avstralec, ki je trdil, da so ga bitja s Siriusa popeljala na potovanje po vesolju. Čeprav zveni noro, je imel moj sogovornik nekaj zelo zanimivih pogledov na življenje. Menil je, da prihaja čas, ko moramo radikalno opraviti s tako imenovano “newageovsko” filozofijo, ki slavi svetlobo in prezira temo. Tisti, ki so prepričani, da so zaradi določenih praks - na primer meditacije ali vegetarijanske prehrane - boljši od drugih, prav tako delujejo iz ega. Naša realnost temelji na nasprotjih, in osvobodimo se lahko samo, če se dvignemo nad oba pola. Če torej brez obsodb sprejmemo tudi svojo temno plat. Ali temno plat drugih ljudi. Za nameček je vse vegetarijance izzval, naj stopijo pred mogočno drevo in mu povedo, da je manj vredno bitje od ptice, ki sedi na njegovi veji.

Ker me je ta dilema očitno podzavestno že dolgo mučila, sem se o tem pred časom pogovarjala tudi z indijansko šamanko. Vsa ljudstva v zgodovini so uživala meso, vendar noben pripadnik kake starodavne kulture ni nikoli, ampak res nikoli zaklal živali, ne da bi ji pri tem izkazal veliko spoštovanje, ljubezen in hvaležnost, mi je dejala.

Živali govorijo, ne z besedami, ampak tako, da v nas vzbujajo določena občutja. Na enak način govorijo drevesa. Tudi drevesa velikokrat sekamo brez potrebe. Veliko bitij na Zemlji je skozi tisočletja podpiralo človeško življenje. Danes nam ni več treba jesti živali, da bi preživeli, če pa jih že, se jim zahvalimo, svetuje šamanka. Pozabili smo, da se moramo zahvaliti vsemu, kar je dalo življenje, da mi lahko živimo.

Vprašanje torej ni “kaj”, temveč “kako”. Vsak ima svobodno voljo in izbiro, vsak je na svojem potovanju. In kdo smo mi, da bi sodili? Živeti je treba zavestno, v tem je vsa skrivnost. Iz srca in ne iz ega. Ideološke delitve na dobro in slabo, na prav in narobe so stvar preteklosti.