Bim, bam, bum?!

Nekoč je živela tovarna - Eta se še dandanašnji skrčena imenuje - ki je med bogato setvijo na rodna tla posejala hrano za sive celice. Duhovno, kulturno, zato da je bilo njeno izvirno poslanstvo - proizvodnja - gnano hitreje in višje, njeno okolje pa prijazno vsem, od ljudi v skupnosti do daljnih partnerjev. In sta bila tovarna in vsa skupnost - Cerkno se imenuje - pravljica vseh pravljic.

Nekoč se je skupnost prelevila v občino, ki je prezrla, da se pravljice končajo in predvsem to, da srečno življenje do konca dni v njih ne vzdrži. Prezrla je, da tovarne in partnerjev, po novem lastnikov, prav nič ne briga hrana za skupnost in bo morala zanjo poskrbeti sama. In je hrane vse manj. Je pa, globoko ukoreninjeno, vzdržalo seme. Ne vse, a tisto z duhovnih njiv je tako trdoživo, da skupnost visoko dviguje nad sivino in črnino, v katero tone. Hrani s pevskih, gledaliških, vsemogočih glasbenih in drugih za majceno skupnost neizmerno širokih kulturnih odrov.

Za preživetje, svobodno ustvarjalnost, potrebuje le malo vode, ki usiha. Ker jo skupnost ne, da ne zna, pač pa je noče zajeziti. Ker med plevelom ne vidi, da se je pravljica končala tam, kjer studence življenja glasno preglaša drugačen žvenket. Žvenket globalnega kapitala.

Pihalni orkester Cerkno je neizmerno bogastvo, ki usiha pravkar. Zvečer utegne ponikniti gledališko-filmski KUD ali alternativni CMAK, jutri jazz festival, pojutrišnjem pevci.

Cerkno deli usodo s širšo vsevprek sprto skupnostjo, ki v razvrednoteni krizi žre svoje tvorce, ruši temelje preživetja in služi edinemu zveličavnemu žvenketu. Noče videti, da tone v praznino, ki je “vzemi k sebi” lastnikom ni mar. Da je ni mar širši skupnosti - pa naj jo imenujemo prekleti globalni trg ali mačeha Evropa.

Cerknu mora biti mar. Preživetje orkestra in drugih ni vprašanje velikega žvenketa, pač pa nekaj malega vode. Le v pragozdu jo je treba videti in prisluhniti njeni blagodejni glasbi preden bo počilo.