Blišč in beda

Blišč in beda. Takšna kombinacija najverjetneje ostane v spominu turistom, ki se z urejene promenade ob morju podajo proti koprskemu Titovemu trgu in pri tem uberejo zanje žal najslabšo različico dostopa do cilja - Kidričevo ulico.

Da jo že desetletja kazijo zanikrna pročelja, s katerih odpada omet in se eden čez drugega neurejeno objemajo električni kabli, ni nič posebej novega. Tudi zaprašeni in trdno zapahnjeni lokali - ob redkih izjemah, ki so v minulih letih ponovno odprli svoja vrata - so postali mestna klasika. Ko k splošnemu vtisu zanemarjenosti dodamo še golobje iztrebke, je sramota vsem na očeh več kot očitna.

Ko se naključni obiskovalec sprijazni, da Kidričeva ulica takšna pač je, ker čaka na boljše čase, na preboj z razvojnim projektom, ki morda čepi na dnu kakšnega predala ali se kali v arhitekturnem biroju, se mu pogled zagotovo ustavi tudi na mogočnem arkadnem pročelju. Žal pa dolga rdeča stavba z reliefom krilatega beneškega leva, simbolom moči takratne Beneške republike, ni zgolj ena od tamkaj hirajočih mestnih hiš, za katere je lastnikom večinoma malo mar, ker imajo komaj za lastno preživetje.

Ne, ta stavba je spomenik profane stavbne dediščine lokalnega pomena, za katerega velja poseben varstveni režim. Nekoč elitno domovanje plemiške rodbine Gavardo je danes le še njegova bleda senca. Kako oddaljena je preteklost, ko s prebodenimi očmi zremo v sedanjost in ne moremo razumeti, da se palača že predolgo dobesedno seseda vsem na očeh. Tiho. Ne da bi kdo to sploh opazil. O kakšnem akcijskem ukrepanju ni ne duha ne sluha.

Vse bolj se zdi, da nekomu to povsem ustreza. Kakšni interesi so v ozadju, lahko le ugibamo. Dejstvo je, da bo mestno tkivo prekmalu izgubilo še en pomnik arhitekturne identitete, ki bi ga drugod zagotovo negovali in vanj umestili kakšno mestotvorno dejavnost. Ga bomo v Kopru tako brezbrižno odpisali?