Blišč mozaika

Poraza v zadnjih dveh tekmah ne spremenita bistvenega vtisa, da je Slovenija na svetovnem prvenstvu v rokometu naredila izjemen rezultat. Ostala je sicer brez medalje, a je v športnem svetu opozorila nase in pridobila precej simpatij. Ne samo zaradi visoke uvrstitve, temveč tudi zaradi načina igre. Rokomet je panoga, v kateri imajo zaradi pravil prednost visoki in močnejši igralci, slovenska ekipa pa je bila ne samo med vsemi polfinalisti, temveč tudi med četrtfinalisti, očitno najlažja in najnižja. Zato predstavlja tudi up za svetovni rokomet, da se ta ne bo razvijal zgolj v smeri moči in mišic, ampak da bo večji poudarek na tehniki, hitrosti in eksplozivnosti.

A v čem je skrivnost slovenskega čudeža? Nenameren, a morda najbolj tehten odgovor je dal Vid Kavtičnik po četrtfinalni zmagi z Rusijo: “Rad bi se zahvalil vsem slovenskim rokometnim trenerjem. To ni odraz dela v zadnjem letu ali dveh, ampak posledica dela v desetih in več letih.” Slovenska rokometna šola je vedno proizvajala odlične rokometaše, a se razen leta 2004, ko pa je bil pomemben dejavnik tudi domače prizorišče, nikoli ni vmešala v boj za kolajne. Kljub nesporni kakovosti so na površje vedno znova priplavale medsebojne zamere in sebičnost, za preboj je kljub izkušnjam zmanjkala ena zmaga, ena točka, en gol ... V kolektivnih igrah z žogo pa se na takšen način ne da narediti odmevnega izida.

Zato je bilo tudi precej skepse, ko je pred dvema letoma reprezentanco v razsulu sprejel še neuveljavljeni Boris Denič. A je iz črepinj drage vaze, ki mu jih je pustil svetovno uveljavljeni Noka Serdarušić, uspel zlepiti čudoviti mozaik. Zgradil ga je na tipičnih slovenskih vrednotah: delavnosti, neobremenjenosti, samozavesti in znanju, podobnih, ki krasijo tudi Tino Maze, Roberta Kranjca in Jako Hvala, druge športne junake vikenda. Deničev mozaik pa je najprej zacvetel lani v Srbiji, nato letos v Španiji, spričo mladosti pa lahko pričakujemo še večji blišč čez tri, štiri leta.