Bližina, ki šteje

V 13 letih smo v tem časniku najmanj 30-krat poročali o centru za osebe s posebnimi potrebami, načrtovanem na zemljišču Rdečega križa Slovenije (RKS) na Debelem rtiču. V vsakem drugem prispevku smo zabeležili novo prepreko na poti projekta do uresničitve in vsakič (kako naivno!) napovedali, da “se bo prihodnje leto gradnja vendarle začela”. Zadnja leta smo pri napovedih iz previdnosti raje uporabili pogojnik. Žal upravičeno.

Kot številni drugi slovenski projekti, pri katerih od večnih obljub ostajajo le besede, ima tudi istrski z naslovom “Naši otroci čim bliže domu” to nesrečo, da se na odločevalskih funkcijah vsakih nekaj let zgodijo kadrovske spremembe. Komaj se prebije na prioritetni seznam enega ministra, že se z njim na novo seznanja drugi. In kolesje se neizogibno upočasni.

Do zamenjav je v tem času prišlo tudi v vodstvu RKS. Za to organizacijo, ki na Debelem rtiču gosti šibkejšo populacijo ljudi - socialno ogrožene otroke, bi sklepali, da bo načrtovanemu centru najboljši sosed ali vsaj prijazen boter. Pa se pri pregledu številnih preprek, na katere je naložba naletela v minulem desetletju, izkaže ravno nasprotno. Na zavoro je - zdaj zaradi parkirišča, zdaj zaradi služnostne pravice - največkrat pritisnil prav RKS.

Pobudnica projekta in mati otroka s težko obliko cerebralne paralize Angela Lampe ima najverjetneje prav, ko pravi, da bi projekt hitro pripeljali do konca, če bi kdo od tistih, ki imajo škarje in platno v rokah, pri njej doma preživel en sam dan. Videti in slišati od blizu, v živo, je drugače, kot prebrati ali zgolj preleteti napisano v nešteto dopisih staršev.

Nadvse moteče pa je spoznanje, da tudi pri tovrstnih projektih očitno še najbolj šteje neka druga bližina. S sorodnim načrtom v Ribnici se je pred leti dolgo zapletalo, vse dokler na ministrskem mestu ni pristal domačin Janez Drobnič, ki se je podrobno seznanil z zadevo in pritisnil na pravi gumb. Dom so nato spravili pod streho v pičlega pol leta.