Blizu, a tako daleč

Ko je že pred časom EU svojim članicam poslala direktivo EU o pravici bolnikov za zdravljenje v tujini, torej čez mejo - kar so v svoje predpise zajele tudi vse članice - so se okrepila tudi pričakovanja Slovencev in z njimi Istranov.

Naivno so menili, da se bodo lahko odpravili na zdravljenje čez mejo kadar koli, za katero koli bolezen. Še zlasti, ko je bolnišnica pri sosedih domala pred nosom, odhod - denimo v Ljubljano - pa zahteva že precej logistike. Posebej, ko oboleli ne vozi, nima avtomobila ali pa zaradi narave bolezni ne more sesti za volan.

Razočaranje, ki je kmalu sledilo, je bilo veliko. Vsaj pri tistih, ki so to pravico skušali v primeru nuje že tudi uveljaviti, pa so jim domači zdravniki povedali, da tako zelo preprosto vse skupaj vendarle ni. Namreč: na zdravljenje v tujino se lahko odpraviš le, če takšnega zdravljenja pri nas ni na voljo. Ovira je tudi cena. Ker je storitev praviloma pri tujcih treba plačati iz lastnega žepa, slovenska zavarovalnica bolniku nato povrne le znesek, kot ga (najnižjega veljavnega na trgu) priznava po veljavni cenovni lestvici.

Zato so mnogi, ki so zadnje dni izvedeli, da je v pripravi čezmejni projekt AdriHealthMob, ki ga vodi znani koprski zdravnik, sicer nekdanji zdravstveni minister Dorjan Marušič, zastrigli z ušesi. Projekt, ki nastaja pod okriljem EU, naj bi namreč omogočil tesno povezavo jadranskega območja (torej osmih držav) in naj bi utrl poti za odpiranje meja za zdravstvene storitve, za iskanje storitev v drugih državah, omogočil naj bi lažjo izmenjavo osebja, strokovnjakov in še veliko drugega koristnega.

Projekt je še v nastajanju. V povsem otipljivo rahljanje povsem vsakdanjih poti zdravljenja neposredno niti ne bo posegel. Zakoličil pa bo najracionalnejše in najboljše strokovne poti mobilnosti.

Zato bi bil lahko dobra in trdna podlaga za nadgradnjo - da bi se te poti v vsakdanu zares zrahljale. A zadnjo besedo pri tem bo imel, kot je to že običajno, denar. Zdravstvena zavarovalnica torej.