Bo na cestah zmagal optimizem?

S prometom je še hujše kot z nogometom: ker smo vsi vozniki, kolesarji, pešci ..., o njem vemo vsi vse in smo najbolj pametni na tem svetu. Žal tako menijo tudi tisti, ki med vožnjo absolutno preveč pritiskajo na plin, pa tisti, ki pred vožnjo spijejo pivo ali dve, da ne govorimo o tistih, ki se na kolesih ali motorjih vozijo brez čelade.

Vsi smo pametni, dokler se nam ne zgodi kaj hudega. Potem pa iščemo sto in en izgovor: krive so ceste, cestarji, avto, drugi vozniki, velikokrat so krivi politiki, kdo ve, morda je za nesrečo kdo že kdaj okrivil tudi kozmični dež ...

Ko gre za življenja, nam ocena spodbudno ne bi smela biti dovolj. Po mnenju strokovnjakov morajo biti cilji v prometu tako napredni, da se zdijo že utopični.

Če se iskreno ozremo desetletja v preteklost, se je naša prometna kultura revolucionarno spremenila. Iz 500 mrtvih v začetku 90. let se v zadnjih petih letih črna statistika vrti okrog stotke, kar trikrat se je ustavila celo pod številom sto, enkrat pa ga za las presegla. Spodbudno, ni kaj.

Ampak ko gre za življenja, nam ocena spodbudno ne bi smela biti dovolj. Kot pravijo strokovnjaki, morajo biti cilji v prometu tako pozitivno napredni, da se komu zdijo že utopični. Tako kot se nam danes zdi skoraj utopično, da leta 2050 (torej samo čez 26 let) na slovenskih cestah ne bi umrl niti en človek. In da se čez morda šest let za volan ne bi usedel niti en opit voznik.

In kako to doseči? Z lepo besedo zagotovo težko, če ne celo nemogoče. S kaznijo že lažje. S kombinacijo visokih kazni, strogimi rehabilitacijami kroničnih kršiteljev, sodobnimi tehnološkimi rešitvami (elektronska ključavnica, bodice za vožnjo v kontra smer, radarji...), odgovornim pristopom države do obnove cest in pravilno vzgojo mladih voznikov pa so danes utopični cilji jutri lahko dosegljivi.

Ob vseh tehničnih rešitvah in novih cestah, ki rešujejo življenja, pa se bo treba tudi leta 2030 in leta 2050 za volan usesti s pametjo in odgovorno. Z zavedanjem, da na cesti nismo sami, da je lahko trenutek nepazljivosti, pogled na telefon, usoden ne samo za nas, ampak tudi za drugega udeleženca v prometu.

Ob podatku, da velika večina pijanih voznikov, ki jim policisti poberejo vozniška dovoljenja in po zakonu vsaj nekaj let ne bi smeli več na cesto, po kakšnem mesecu spet vozijo, pa se zdi, da je uresničitev cilja še daleč. In prav tako je daleč, če se država leta in leta ne zgane in dopušča, da se naše avtoceste spreminjajo v kaotično nevarno nepregledno gnečo. Seveda je za nesrečo vedno kriv človek, vendar so ceste tiste, ki omogočajo varen promet ali uporabnike dnevno spravljajo v nevarnosti. Morda bi se država zganila, če bi policisti tudi njej začeli pisati kazni, kdo ve?