Bo zdrava pamet pristala v muzeju?

Z ironijo je prežet spomin na skupino otrok pred vrati bližnjega muzeja. “Ah, spet nas mučijo ...” Prav na dan muzejev se spominjam, da je bil nato ogled nakita, sabelj, mečev, kipov ob imenitnem spremstvu muzejske kustosinje osupljiv. In nekaj teh istih posameznikov se je čez leta znašlo v dolgi vrsti pred Britanskim muzejem, po načelu, če pa smo že v Londonu, si bomo seveda pogledali muzeje, galerije in še vse, kar je kulture, ob kateri smo v otroštvu tudi zavijali z očmi.

Prav v obdobju hiperdigitaliziranja družbe, ko se začenjamo spraševati, kako spraviti vse védenje sveta v “možgane” umetne inteligence, da bi nam ga po potrebi servirala nazaj, vse bolj ugotavljamo, kako dragocene so dejavnosti, ki se ukvarjajo z odkrivanjem, zbiranjem, preučevanjem, ohranjanjem, predstavljanjem zgodovine sveta, preteklosti in sočasnosti ... Muzeji in druge ustanove nas vseskozi tiho vabijo k sebi, da bi bolje razumeli, če zelo poenostavimo, kdo smo.

“Nekdo je celo pripomnil, da bi morali vprašati umetno inteligenco. No, ChatGPT ne bi mogel pomagati. Svetoval je lokalne zgodovinske vire.”

In čeprav ne gre za muzej, temveč za arhiv, se mi zdi v tem duhu pomenljiva zgodba, stara le nekaj dni. Med intervjujem za naš časopis je slavni filozof Slavoj Žižek v Izoli omenil, da ga je v mladosti z vici zaznamoval ravnatelj portoroške osnovne šole, ki se je pisal Horvat. Očitno je bil gospod - tedaj tovariš - pomemben, saj njegove vice Žižek pripoveduje še danes, in kdove, morda je prav zaradi ravnateljevih šal tudi sam sposoben z duhovitostjo zavzeti kritično distanco do marsičesa. In če je že bil “Horvat” tako pomemben, se je nam zdelo nujno poiskati njegovo ime.

Klici nekdanjim okoliškim ravnateljem in intelektualcem niso obrodili sadov. Na šolah, v katerih je delal konec šestdesetih, v Žižkovih šolskih letih, nimajo več podatkov o njem ... Marsikomu je priimek Horvat nekaj povedal, a imena se ni spomnil. Tik pred objavo pogovora pa so nas z lucijske šole usmerili v Pokrajinski arhiv Koper, kamor so predali vse gradivo. Tam je Mirjana Kontestabile Rovis, ki se ukvarja prav s šolstvom, v manj kot uri izbrskala: ni bil Horvat, bil je Leopold Hrobat. Po objavi intervjuja so se oglasili še drugi, denimo novinarski kolega Boris Šuligoj, ki je tudi obiskoval portoroško osnovno šolo za časa Hrobata. Nekdo je celo pripomnil, da bi morali vprašati umetno inteligenco. No, ChatGPT ne bi mogel pomagati. Sklenil je: “Za natančnejše informacije vam priporočam, da se obrnete na arhiv šole ali lokalne zgodovinske vire.”

Prigoda naj krepi upanje, da ne bo vsa zdrava pamet nekega dne na ogled le v muzejskih vitrinah, slabo kopijo pa bo namesto nas uporabljala samo še umetna inteligenca. Zato se pridružujemo vabilu muzejev, ki so danes odprti brezplačno. O ideoloških razprtijah, kateri muzej bi morali zgraditi, katera vrečka sodi med muzejske eksponate in katere spomenike je treba pred javnostjo skriti v muzeje, pa kdaj drugič. Da nas volja do praznovanja ne mine.