Bodoča preteklost

Tina Maze mora sneti smuči in priti v Trst. Ko se je namreč razširil glas, da bo Tržaška knjigarna zaprla svoja vrata, so se na spletu pojavile številne marketinške domislice, kako bi se izognili propadu te pomembne kulturne postojanke. Nekdo je predlagal, da bi Tržaška knjigarna postala klub, kjer bi bili zvečer koncerti. Že večkrat pa smo slišali in brali, da bi slovenska knjigarna morala delovati v okviru nekega velikega kulturnega centra. Ne ravno sodoben zgled zanj naj bi bil Narodni dom, ki so ga požgali leta 1920.

Predloga, da bi Tržaško knjigarno vodila Tina Maze, še ni, a ga glede na dozdajšnjo razpravljalsko raven lahko pričakujemo v kratkem. Tina bi strankam delila bralne nasvete, Andrea Massi pa bi za vse obiskovalce točil zastonj pivo.

Ljudje smo pač taki. Ko nam resničnost ne ustreza, ji kljubujemo z domišljijo. Sprenevedamo se, slepomišimo, iščemo izgovore ali pa valimo krivdo na druge. In se raje oziramo nazaj v lepo preteklost, kot pa da bi se zazrli v negotovo bodočnost. Tako je tudi v tej nesrečni zgodbi Slovencev v Italiji. Vsi stokajo, da se Tržaška knjigarna ne sme zapreti. Kdo pa razmišlja o bodočnosti? Velike knjigarne neustavljivo odžirajo prostor malim. A tudi največji prodajalci knjig bodo na dolgi rok imeli težave. Koliko strastnih bralcev nas bo čez desetletje sploh še kupovalo knjige v Gutenbergovi obliki, ko pa prodaja elektronskih bralnikov naglo raste?

Klic k rešitvi Tržaške knjigarne je zato - bolj kot ne - neracionalen, čustven odziv. A razumljiv. Slovenci v Italiji pač mnogo bolj kot drugi čutijo pripadnost simbolom in tradiciji. Zato se z zaprtjem kultne knjigarne ne morejo sprijazniti. Zdi se jim, da umira tudi del njihove duše. A duša ne odmre kar tako. In tudi skupnost ne izgine, ko se še zadnjič zaklenejo vrata neke knjigarne. Vsi lahko preživimo. Dovolj je, da se prilagodimo prihodnosti, ne pa preteklosti. Knjigarne, kot smo jo poznali, ne bo več. A to še ne pomeni, da iz nje ne sme nastati nekaj lepšega.