Bogataši?!

Ne bomo o bogataših, ki grabijo v evrih in se utopijo takoj, ko bi morali sprejeti odgovornost za svoje homatije. O pitni vodi, za Slovenijo preveč samoumevnem bogastvu, bo tekla beseda, kljub temu da smo sušno poletje in stiske s tem virom našega življenja že potisnili globoko v pozabo.

Idrija bo spomladi, po stoletjih soočanja s preobremenitvami pitne vode z živim srebrom in desetletjih uživanja motnih kraških voda, prvič dobila zdravo vodo. Po zaslugi poguma vseh, ki so desetletnim modrovanjem o rešitvi nebodigatreba problema znali narediti konec, prepričati državo in Evropo, da tudi v njihovi kotlini velja direktiva o vodah in zgraditi vse potrebno za bolj kakovostno življenje Idrijčanov.

Kar bo zanje samoumevno. A ne za Spodnje-idrijčane, ki bodo morali na vodo iz vse pogosteje preteče suhih pip še čakati. Čakati tudi zato, ker zagotovitve vode v kraju niso postavili na prvo mesto svojega strateškega razvojnega načrta.

Pa bi to morali storiti! Voda je strateški vir in vse bolj trgovina. Vojna! Po idrijsko zabeljena je otročja, v svetu pa gre za življenja. Po podatkih ZN vsakih 15 sekund umre otrok zaradi okužb, povezanih s pitno vodo. Milijoni živijo z manj kot desetimi litri vode na dan, eden od petih Zemljanov pa do nje sploh nima dostopa.

Z vodo nadpovprečno bogata Slovenija na težave ni imuna. Zaloge se krčijo, suše tu in tam zaprejo pipe. S porabo 150 litrov vode na Slovenca smo evropski povprečneži in bogataši za svet.

Nismo bogataši! Ne, dokler bomo odplakovali četrtino zdrave vode v stranišča in kopičili gore plastenk, da bi iz njih varovali zdravje. Cena našega bogastva - od nekaj centov do nekaj čez evro za kubični meter vode - je še prenizka, da bi dojeli njegovo nesamoumevnost. Tudi Idrijčani. In Cerkljani, ki se že dve leti prerekajo, kako izločiti klor iz svojih voda, a ne najdejo denarja za želeno zaščito. Pri tem pa pijejo skoraj najcenejšo vodo v državi. Tako ne gre!