Bolj ali manj naš

V Ajdovščini je na prejšnjih predsedniških volitvah Lojze Peterle dobil 48 odstotkov glasov in za las zgrešil zmago, v Sloveniji je zanj glasovalo 32 odstotkov volilcev. V okraju, kjer so stranke desne sredine prav vsakič do sedaj presegle slovensko povprečje, je v prvem krogu tokratnih predsedniških volitev zmagal: Borut Pahor. Čudežni deček nove slovenske levice, človek, ki je bil še včeraj edino upanje v mitiziranem boju proti janšistični pošasti. Kaj se je zgodilo?

Logika “ni važno, kakšen je, samo da je naš” je včeraj očitno pogorela. Raziskave kažejo, da so mnogi volilci svojim strankam odpovedali pokorščino. So to storili, ker so se z vso odgovornostjo osredotočili na stališča in izkušnje kandidatov? In s pogledom, uprtim v boljšo prihodnost svoje majhne, obubožane, obupane države, pozabili na bele in rdeče? Čeprav je velik del slovenske javnosti utrujen od nesmiselne in jalove vojne ter že dolgo sanja o princu na belem konju, je glede na pomanjkanje svežine in nedolžnosti na obrazih kandidatov to zelo malo verjetno.

Veliko bolj realistična, pa čeprav precej manj navdušujoča, je teza, da se je tretjina Janševih in polovica Žerjavovih volilcev odločila pragmatično, po načelu manjšega zla, skratka po logiki “ni važno, kakšen je, samo da ni njihov”. Ali še natančneje “da ni tako zelo njihov”. Tudi v drugem krogu volitev bodo poleg glasov “za” tudi glasovi “proti” odločali o tem, kaj bo. Bo sedanji prvi državljan tekel še en krog ali bomo dobili prvega primorskega predsednika v zgodovini države?

Analitiki, komentatorji in ljubiteljski napovedovalci prihodnosti za zdaj bolj stavijo na slednje. Vsekakor pa niti Türkovo dostojanstveno svetovljanstvo niti Pahorjevo športno tovarištvo nista dovolj močni zdravili za kronične in akutne bolezenske simptome slovenske politike. Predvsem zato, ker imamo poleg za zabavo množic zrežiranih in sproduciranih dilem in afer v Sloveniji tudi nekaj resničnih težav.