Bolj čigav je teran?

Preveč poenostavljeno bi bilo razumeti, da je prepoved prodaje terana iz hrvaške Istre na policah slovenskih trgovin zgolj nekakšna kaprica Kraševcev. Njihova pot je že več kot desetletje jasno začrtana. V EU niso zaščitili zgolj imena, temveč tudi predpisali kakovost vina, ki sme v steklenice kot teran.

Tik pred vstopom Hrvaške v EU je zaščita, za katero se Kraševci zavzemajo za razširitev na celotni Kras, tako v Sloveniji kot v Italiji, prizadela vinarje iz hrvaške Istre, ki jim je v EU odtegnjena uporaba imena, pri njih enako tradicionalnega kot pri nas. V labirintu evropskih predpisov, ki so jih vinarji z našega Krasa zgledno upoštevali ter dosegli zaščito za ime in višjo kakovost pridelka, se jim je precej zataknilo.

Tako kot v Brdih, Vipavski dolini in v Furlaniji še naprej pridelujejo in pijejo tokaj, čeprav ga na steklenicah ne smejo tako imenovati, bodo tudi v hrvaški Istri svojemu rdečemu vinu z rdeče zemlje vselej pravili teran. Podoben je kraškemu, a vendarle drugačen. V pridelavi razliko dela predvsem narava, saj je v Istri podnebje bolj milo. Razlikujeta se tudi po nadzoru pridelave in predelave, ki jo morajo upoštevali kraški pridelovalci. Istrani pravijo, da je njihov teran iz avtohtone istoimenske sorte, ne iz refoška, a v tem stroka še ni poenotena.

Teran je za Kras domala vse, za hrvaško Istro pa najpomembnejše rdeče vino. Kje so ga prej tako poimenovali, pravzaprav niti ni pomembno. Bolj pomembno je, da bi bilo škoda, če bi se zaradi prisvajanja tradicionalnega poimenovanja sprli kolegi, ki jih veliko več stvari druži kot pa razdvaja. Ker jih druži navezanost in pripadnost svojim krajem in pridelkom, ker se poznajo in ker niso zelo daleč vsaksebi, si gotovo ne želijo, da bi se pričkali po bruseljskih uradih.

Terana je itak malo. Na Krasu pride s 460 hektarjev vinogradov (na Tržaškem krasu s 50), v hrvaški Istri s 400 hektarjev. Komaj dovolj ga je za skupno pot v svet.