Bosporske zgodbe: Obrnjena plošča

Med vsem povedanim in slišanim iz slovenskega tabora po svetovnem prvenstvu nismo dobili povsem jasne slike. Med SP je bilo izrečenih nekaj nasprotujočih si izjav, katerih pravi pomen ali naslovnika bomo neuradno morda izvedeli čez kakšen teden ali mesec. Tako kot vsa prejšnja leta, saj je pri nas pač tako, da se usta razvežejo, če zraven ni mikrofonov ali kamer ali nepoklicanih.

Začetne želje so od bojazljivo pričakovane osmine finala prerasle v četrtfinale, na sončen dan po premagani Avstraliji pa že v boj za odličja. “Nikogar se ne bojimo, nikogar od odsotnih ne pogrešamo, v klubih nismo vajeni samo četrtfinal, ampak naslovov …” Nekaj dni potem je bila plošča že obrnjena. “V taki zasedbi, kot je tu, je tak rezultat že uspeh, to je naša realnost, manjka nam Lorbek …”

Kaj je torej realnost? Realnost je, da so bile vse reprezentance, razen domače, osiromašene za uveljavljene zvezdnike. In nekatere, dobro vodene, so to, čeprav brez zvezd, znale izkoristiti. Obračanje izjav v slovenskem primeru opozarja, da vse le ni bilo tako perfektno narejeno. Kje so bile napake in kaj je bilo narobe pri razumevanju značaja ekipe, pa ve selektor s strokovnim štabom, ki je nekatere plati svojih igralcev spoznal šele med tekmami. Vsaj tako ga je bilo razumeti.

Zavedajoč se, da je EP v Litvi zadnja priložnost te generacije, pa slepomišenja in učenja, če tam res nameravamo loviti vrh, ne bo smelo več biti. ROK MAVER